ki (1.901-2.000)

okrócvetéče rož′ce poezije. Iz krajov niso,	ki	v njih sonce sije; Cel čas so blagih sápic	A
glave, ko té začetek, v kteri poje hvala se nje,	ki	mati božja je postala, kar znal, je vedno molil	A
plamena, je ′z srca zrastel venec, ne zameri,	ki	nosi črke tvojega imena! Sanjalo se mi je,	A
noči so razodeti, storí svetíla moč brez té,	ki	pali, de luna jih ko sonce ne razžali, de nenevarna	A
nenevarna je stvarem na sveti. Ne bojte pesem se,	ki	jih prepeva tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja	A
prepeva tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja mati! in	ki	jih pel do zadnjega bo dneva. Brez té moči,	A
izglédi. Brez upanja ljubezni v svoji zmoti,	ki	se mi pogasiti v srci noče, takó sem dolgo stavil	A
vas vleče, vpijanite od sladkega se strupa,	ki	mi razdjál srcé bo hrepeneče. Odprlo bo nebo	A
nezrečeni, vso srečo bodo vidli pogubljeni,	ki	stali bodo tam na strani lévi. Pogled ta bolj	A
vse naróde, narstarši med jeziki jezik bóde,	ki	se iz te čobodre bo naredil, ker bomo tak govórili	A
igrača! Zvestó srcé in delavno ročico za doto,	ki	je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno	A
rešne póti. . / . / stran 146 . / Hrast,	ki	vihar na tla ga zimski trešne Hrast, ki vihar	A
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne Hrast,	ki	vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo sonce	A
tak siromak ti v bran, sovražna sreča! stoji,	ki	ga iz visokosti jasne na tla telébi tvoja moč	A
pokriva néba; šele v pokóji tihem hladne hiše,	ki	pelje vanjo temna pot pogreba; počije, smrt	A
trpljenje in obup mu hlapca zvesta, in kes čuvaj,	ki	se níkdar ne utrudi. Prijazna smrt! predolgo	A
múdi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,	ki	pelje nas iz bolečine mesta, tje, kjer trohljivost	A
Matiju Čopu Vam izročim, prijatlja dragi mani!	ki	spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo; ločitvi	A
za črte, za bogove nad oblaki. On z njimi,	ki	še trd′jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško	A
skalo sivo. še dan današnji vidiš razvalino,	ki	Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo	A
zidovje podkopuje, vrata seka; ne polasti se njih,	ki	so v trdnjavi. šest mescov moči tla krvava reka	A
zadnja sraga krvi prelita, dokler njih kdo sope,	ki	jim bila je vera čez vse draga. Ko zor zasije	A
Leži kristjanov več od polovice, med njimi,	ki	so padli za malike, Valjhun zastonj tam iše	A
malike, Valjhun zastonj tam iše mlado lice njega,	ki	kriv moritve je velike. Krst Mož in oblakov	A
drugih roparjov v dnu globočine. Al jezero,	ki	na njegá pokrajni stojiš, ni, Črtomír! podoba	A
glava siva; v mladosti vender trdniši so mreže,	ki	v njih drži nas upa moč goljfiva; kar, Črtomír	A
v dnu zad stojé snežnikov velikani, poljá,	ki	spred se sprósti, lepotije ti kaže Bléški grad	A
Črtomíra na otoki podoba bóginje je stala Žive,	ki	so zročeni ji mladenčov stoki; ki so ji, vé	A
stala Žive, ki so zročeni ji mladenčov stoki;	ki	so ji, vé dekleta ljubeznive! zročeni vaši smehi	A
ljubeznive! zročeni vaši smehi, vaši joki, orožja,	ki	so nam nepremagljive.‒	A
gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija,	ki	jasen dan obeta, zarumení podoba njena bleda	A
neznane. Naj pevec drug vam srečo popisuje,	ki	célo leto je cvetla obema: kak Črtomir osredek	A
stran 159 . / kak óča omladí med njima dvema,	ki	ni, ko meni, mu veselje tuje, ki srečna ga ljubezen	A
njima dvema, ki ni, ko meni, mu veselje tuje,	ki	srečna ga ljubezen v prsih vnema, pijanost njino	A
srečna ga ljubezen v prsih vnema, pijanost njino,	ki	tak hitro mine, pregnana od ločitve bolečine	A
divje roje; povsod vzdigujejo se vere ščiti,	ki	si prejel od matere jo svoje, té vere, ki ji	A
ščiti, ki si prejel od matere jo svoje, té vere,	ki	ji deklica ta služi, ki zdaj te z njo ljubezen	A
matere jo svoje, té vere, ki ji deklica ta služi,	ki	zdaj te z njo ljubezen čista druži. Kak težka	A
noče; si z lev′ga óča, desnega očesa jok briše,	ki	ga skriti ni mogoče, ko vidi v táko žalost nju	A
ustavi ‒ bila je lepa, Bogomila! tvoja podoba,	ki	speljala ga je ′z boja. Enkrat videt′ želi podobo	A
pravi. Zbudi ga ′z misel teh mož govorica,	ki	bližajo se z blagam obloženi, spozna koj ribiča	A
mislila, al bo ljubezen naji prešla, ko val,	ki	veter ga zažene, al hrepenečih src željé narslaji	A
učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni mož,	ki	zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse	A
slišale ušesa . / . / stran 165 . / veselja,	ki	izvoljene tam čaka, de spróstenim bo vseh težav	A
vsaka, de bodo tamkej božji sklepi mili té,	ki	se tukaj ljubijo, sklenili. Ko šla domú sem	A
šla domú sem z družbo najno v glavi, me mož,	ki	je ta uk učil, doide; prijazno v svoji šegi	A
popiše nama strah sódnega dneva, vse čudeže,	ki	vere so poroki; kar védet′ treba je, zloži po	A
skrb me je morila vedno, de tí med njimi si,	ki	Bog jih čti; večkrat sem v sanjah vid′la glavo	A
trpela zame? V veselji skorej mi srcé omaga,	ki	v njemu tvoja ga ljubezen vname, dokler krvi	A
storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli ran,	ki	jih Valjhuna meči so stórili, in pšic njegovih	A
mi povej, al ni črt nárbolj jezni njih Bog,	ki	kličeš ga Boga ljubezni?” Duhovni “Po celi	A
Bogomila “Odločeni so roži kratki dnóvi,	ki	pride nanjo pomladanska slana, al v cvetji jo	A
cvetji jo zapadejo snegovi! tak mladi deklici,	ki	zgodnja rana srcé ji gloda, vsmti mir njegovi	A
Črtomir “Prav praviš, de ne smem jaz upat′ sreče,	ki	vedno je in bo sovražna meni: dosegel óča zmage	A
pričjóči. Nespametna bila bi z mano zveza,	ki	me preganja vedno sreče jeza.” Bogomila “Ljubezni	A
izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok,	ki	v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo nad	A
treba, si od mož ga vzame; dar ribču da, njim,	ki	so ga nosili. “Kar Staroslav zlatá še hrani	A
je okoli, se od veselja svet′ obraz device,	ki	je bila podpora vere krive, je opravljála službo	A
9 . / ŽEJA S teboj obiskujem kraje,	ki	sem o njih sanjala, preden sem prvič odprla	A
ostro s jočimi, opajam se s soncem,	ki	mi zastira pogled na ves kamniti svet,	A
na ves kamniti svet, vdajam se vetru,	ki	me razbeljeno meče na vrh ledenikov,	A
zgubim, zaslišim hrzanje: beli žrebec,	ki	se je iz moje reke napil, zdaj dviga	A
tvojega telesa, odziv je živ, dotik,	ki	naju spaja in razdvaja, je krhek in	A
pod vrbami - to je prvi fant moj plašni,	ki	že dolgo v zemlji spi. DOLGO, DOLGO IN TESNO	A
Ne, tudi veter ni, le nagelj temni,	ki	v senci diši, k meni zanihal je in se	A
češnjice. Odvrnil si mi s trdim glasom,	ki	ga sam nisi prepoznal: "Iz teh cvetov bo	A
blizu je stal, da me je stresel hlad,	ki	je hromil in žgal - tedaj se panter ozrl	A
panter ozrl je in iz njegovih priprtih oči,	ki	so me zviška oplazile, so šinili bliski vijoličasti	A
Na klopi zraven mene se roka je našla,	ki	sprva po naslonu je slepo tavala, za	A
-- Tvóje mi okó je vlílo jad,	ki	znan mi ni bil pred. Kákor zárja, ki zasvéti	A
jad, ki znan mi ni bil pred. Kákor zárja,	ki	zasvéti črez tihôtni, tèmni svét -- óčij	A
/ stran 155 . / Kákor mávrice trakóvi,	ki	razpéti so nad svét, kákor krásni nje robóvi	A
táko svéti -- tvoj poglèd. Kákor cvét	ki	se razcvéta, pévca gózdnega glas vnét.	A
vzdíhi; le jénkrat pevca čuj gorjé,	ki	póje v tógi tíhi.-- -- --	A
málo! V večérnem hladu ona te odpíra,	ki	s kalnih mi očíj solzé otíra in vsaka pesem	A
poželjívo náte se ozíra; nesrečnem pevcu,	ki	v ljubezni vmíra odkríti se okó je tvoje	A
premíle pozábiti, so náde se zgubíle,	ki	sreča v njih je bíla mi rojéna. VII	A
Ljubézen vróča mi srce ogréva ljubézen,	ki	do dóma mi gorí. Srcé mladó togúje in saméva	A
sélo krasnó, górel za srce sem blágo --	ki	mi ostálo je drágo.“ 16	A
mladósti zláti čási kje je nekdánji čut vesél?	Ki	žível mi je v ródni vási -- vse to mi čàs	A
4 Neslóga môra je nesréčna,	ki	méni te solzé rodí, neslóga ki med bráti	A
nesréčna, ki méni te solzé rodí, neslóga	ki	med bráti véčna slovenski národ umorí.	A
6 Déte to je -- srce móje,	ki	gorkó za dom gorí in le žálostno zapóje	A
1 Ne zábim jaz te srce mílo,	ki	tak gorkó za mé goríš, ki vnéto vže si me	A
te srce mílo, ki tak gorkó za mé goríš,	ki	vnéto vže si me ljubílo ko védel nísem, da	A
2 Kje zábil bi te srce sréčno,	ki	ljubim te takó gorkó in záte górel bodem	A
5 Podájam se v šírni svét,	ki	vès mi bo domóvje. Tam zvénel bo mi sréče	A
bo domóvje. Tam zvénel bo mi sréče cvét,	ki	rojstno ga goróvje rodilo v sréči mládi jé	A
nesréča, žálna usóda, v pogúbo vodéča,	ki	ne pustíta pokója mi véč. Žálostno v tógi	A
in k Véčnemu móli, da vgási ji bóli,	ki	trèjo srcé. ”Ti dóbro mi skáži in dúh	A
temnega lesá ne príde in gorkote išče,	ki	srečen, kdor ga ne pozná. Na grmu slavec	A
-- Oh! bíla je duša nemíla,	ki	v srce vsadíla mi mèč; se sréče je kúpa razbíla	A
spomni na dnéve me sréče nekdánje sladké,	ki	síli v spomín mi napéve mladósti, in léta	A
léta zlaté, so pésmi, nesréčo hladílne,	ki	v srci imájo svoj vir; ne vníči te víre mi	A
omáhne, vsadíla si mi v srce mèč; nesréča,	ki	nikdár ne vsáhne ne zapustí me níkdar vèč	A
tvoje dnéva mi v prsih ne bučí vihár,	ki	mlada srca še ogréva -- osébe tvoje ni mi	A
se mi studénec je poezíje spet rodíl,	ki	več ne krási tist' ga vénec, ki nékdaj se	A
rodíl, ki več ne krási tist' ga vénec,	ki	nékdaj se po njém je víl.--	A
v tožéčih prsih bódo usahníle vse náde,	ki	srcé jim zánje bíje. Le škóda, da teh vsáka	A
škóda, da teh vsáka cvétka klíje v glavícah,	ki	se níso naučíle, kakó v beséde krasne bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani