To je pómlad nebeška, to kraljéva je roža, ki jo lahni zefirček, ki jo sončni svit boža, samo pisan metulj, samo cvetje obkroža vijoličino, trnjoličino lepó. Ti listi so tisti, ki jih bode nekoč poplavila noč voščil in željá in laží, baharije; ta venček nariše, a ta v melodije ime svoje ljube izvoljene skrije z umetna rokó za težko slovó na vek.