še (3.101-3.200)

nad tem krasom sem, češ, tudi ta bo strt!	Še	te ... s tresočim glasom sem zaznámoval za smrt	A
in Bog le vé, kaj zdaj trpim. Tu narod biva	še	krepák, tu biva narod-poštenjak, ki svet ga	A
krepák, tu biva narod-poštenjak, ki svet ga	še	okužil ni, ki čas ga omehkužil ni. Tu rod je	A
padel bi on ‒ kako bi na sveti sirota potem	še	mogla živeti? To ubogo srce, to drobno srce	A
sovražnih je konj. In mamke skrbné in ljube sestré	še	upajo zdaj ‒ a brat jim in sin iz daljnih ravnin	A
mrtvaški prt, ta mrzli svit odgnal je ptice, kjer	še	je v cvetju gaj in vrt. To sonce ko pokopna	A
zelene goré tri lipe ponosno stoje, zvečer so	še	stale na gori, kdo ve, če pa bodo ob zori?	A
kdo ve, če pa bodo ob zori? Tesarji trije	še	pred dnem napravljajo k lipam se trem, in vsak	A
temnó in lóžil bom nadeje v njo, k njim mene	še	kmalu denite, pa v črno zemljo zakopljite.«	A
ne misli nikar! Ko tebi zares bi zvonilo,	še	meni oko bi rosilo!« Izgine dekle za goró, tesar	A
o rakvah mu sodba je taka: za rakev naj lipa	še	čaka! OLJKI Drevo, rastoče v vinskem bregu	A
lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj	še	sreče sonce sije otrokom z lic in iz očes skoz	A
Pa, oh, ‒ kaj se temni nebo? Pod njim	še	megle temnosive valé čez vrte, trate, njive	A
njegovo se je pomračilo. Oh, lep tako, tako	še	mlad, pa že nesrečen, pa že brez nad! Tri hipe	A
govori: »Star ribič ob morju je biser imel,	še	v kroni kraljevi enak ni žarel. Tako je bil	A
prosi solzeč, naj jim hišo pusti, zastonj!	Še	hišo on kupi! A zdajci se vzpne mož sivolas	A
da, če se ruši svet okrog, propast me najde	še	možá! Zvečer Sonce k zapadu gre, svojo izgublja	A
se ustavlja, vse drugače govorí, le prisego	še	ponavlja, ne odreči mi velí. Davno žal je nogam	A
nje srcé, zvesto meni oznanite, al res bije	še	za mé? Zvezde pa se za oblakom mojim skrivajo	A
te ranila je, zame te nije, zate kot nekdaj	še	srce mi bije. Poezija in proza Bila oba sta	A
žalostna ločila. Oh, kako bi vendar rad tebe videl	še	enkrat! Rožic bi po tvoji trati hotel v venec	A
. / stran 54 . / Zadnji večer Nocój, le	še	nocój naj mesec bo svetèl, ko k meni ljubček	A
jokaj ljubica, čez osem kratkih let, če bova	še	živá, pa se spet snídeva.« Oh, psi še lajajo	A
bova še živá, pa se spet snídeva.« Oh, psi	še	lajajo; al ljubega več ní, pred mojo kamrico	A
dni. . / . / stran 60 . / Na snegu Hribi	še	beli so, rože še ne cveto. Kmal′ bo pomlad prišla	A
stran 60 . / Na snegu Hribi še beli so, rože	še	ne cveto. Kmal′ bo pomlad prišla, rože bo sklicala	A
rože bo sklicala. Samo moje srce žalostno bode	še,	zanj več pomladi ni, zanj pač veselja ni. Na	A
zibel je moja stala nekdaj, kjer rojstna stoji	še	hiša mi zdaj. Triglava visoko snežno glavó še	A
hiša mi zdaj. Triglava visoko snežno glavó	še	v sinji daljavi vidi okó; še Sava grmeča v strugi	A
visoko snežno glavó še v sinji daljavi vidi okó;	še	Sava grmeča v strugi šumi, ko leta nekdanja	A
ekdanja liže peči. . / . / stran 62 . / Al sem ti	še	znanec, Sorško polje? Ker dolgo se nisva videla	A
molčí, nikomur nič ne govorí. Star sedemnajst	še	komaj let zaničeval že ves sem svet, in vem	A
neskončno je moje srce, pijmo, prijatelji, dokler	še	teče! DOMOLJUBNE PESMI Adrijansko morje	A
njih rast in pad; čutila nisi ti močí usode,	še	zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad. Ko jaz v gomili	A
nam odbije, črna zemlja nas pokrije; kdo bo	še	po nas poprašal? Kdo se z nami bo ponašal?	A
jo dal; saj bodem, če sem tudi kmet, enkrat	še	vèndar knezov zet.« Pri oknu stal je gospodár	A
po starem gradu vse že spi, hči knezova le	še	ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu	A
vse že spi, hči knezova le še ne spi, pri njej	še	svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdó, premilo	A
desno posadil si hčerko je zalo, ni taki lepoti	še	sonce sijalo, človeško okó je še videlo ni.	A
taki lepoti še sonce sijalo, človeško okó je	še	videlo ni. Vojaka poprime prečudna oblást, srcé	A
ne maram, za vino ne baram, le sama ga pij!«	Še	prstan si sname: »Ta prstan ni zame, ná, možu	A
Bela ptica. S hermelinom me bodo pokrili,	še	v platno zavili. Ne bom vidna tvojim očem.	A
A samo zunanje. Notranjost je kipela kot	še	nikoli.Dosegla je svojo srečo, vesela je tiste	A
sosednji sobi in sem mislil, da duh igra. Ali	še	enkrat je udarilo in mačka je skočila skozi	A
Delam iz bolesti.	Še	več, še več: iz dna zavesti. Iz dna zavesti	A
Delam iz bolesti. Še več,	še	več: iz dna zavesti. Iz dna zavesti, da je vse	A
Zbudil sem se. Mislim	še	na cirkus in na Kolombino. Sonce po cesti, z	A
kožuhih, vsak molči kot pribit. Moje dekle je	še	mlado. Pa res ima to navado.	A
Joj človek s srcem, bolje da nisi!	Še	enkrat se ozrem. V dalji srebrni dom.	A
Njena senca pada name, tiha senca nje oči. Naj	še	njo mi Svet vzame, vse se dopolni. V črnih,	A
evropski človek strmi žalostno v zlati večer, kl je	še	žalostnejši od duše njegove. Kras. Civilizacija	A
mi s srci izjokanimi, mi, ki le matere nas	še	poznajo, naše dobre matere. Mi brez poguma,	A
Dobro je zdaj pekoči rani. (Ali	še	cveto tulipani?) Ah, na grobovih krizanteme	A
bi rekel Hudič, bi rekel človek in naročil	še	četrt vina. Ali ni umrlo ob 4 popoldne umetniško	A
poznam. Edino ena mi je draga, Rekviem, ki ga	še	ni nihče načel. Že nekaj časa je, ko živim od	A
srce, on, ob belem drevesu spočet, ‒‒ odhaja.	Še	malo sonca, še malo vetra, še malo ljubkega	A
belem drevesu spočet, ‒‒ odhaja. Še malo sonca,	še	malo vetra, še malo ljubkega, toplega smeha	A
spočet, ‒‒ odhaja. Še malo sonca, še malo vetra,	še	malo ljubkega, toplega smeha, še eno dobro,	A
malo vetra, še malo ljubkega, toplega smeha,	še	eno dobro, prijazno besedo, predno odideš od	A
usten iz ozadja pri šahu, jaz pa se čudim, da	še	živim. Obraz ob oknu Ljubim te, sivi obraz,	A
so beli oblaki na morju azura. Edino, kar je	še	lepega na svetu, je sonce. Edino, kar je še	A
še lepega na svetu, je sonce. Edino, kar je	še	velikega: Sonce ‒ človek. Svetilka ob cesti	A
srcem, odhajaš sedaj. Sanje na njene zlate lase	še	plavajo v luči večerni Nas zapuščaš sedaj?	A
srca polnoči. Listje ni zganilo se, kakor da	še	sanja, samotno ob bregovih se zeleno sklanja	A
starci. A samotni so v polju sivi zidovi, a	še	samotnejši črni gozdovi. Tam za vrtovi sonce	A
‒ Brat mi prinese prozorne vodé ‒ o,	še	jasneje jih vidim sedaj. In potem spet noč in	A
Kaj nam zato, de nam skrunijo sveti oltar, ni	še	naš čas, dokler med nas se ne vsuje požar.	A
zlomljena ost moje strte življenjske sile, ali	še	globlje je polna mladost, zelene strasti bi	A
polna mladost, zelene strasti bi jo pile. Vidim	še	globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku	A
tiho zamisli se v tole balado: Tisočkrat tisoč,	še	več nas je bilo, tisočkrat tisoč hlapcev in	A
je krilo, pa omahnilo je in se zlomilo, pa se	še	levo je uklonilo, tisočkrat tisoč, še več nas	A
pa se še levo je uklonilo, tisočkrat tisoč,	še	več nas je bilo. Pel bi, kako so razšli se po	A
grenkim pelinom ... . / . / stran 7 . / Beatrice	Še,	še si lepa in v tajnosten smeh še so odete tvoje	A
grenkim pelinom ... . / . / stran 7 . / Beatrice Še,	še	si lepa in v tajnosten smeh še so odete tvoje	A
Beatrice Še, še si lepa in v tajnosten smeh	še	so odete tvoje oči, in še te iščem po vseh poteh	A
in v tajnosten smeh še so odete tvoje oči, in	še	te iščem po vseh poteh, čeprav ti korak moj	A
vseh poteh, čeprav ti korak moj več ne sledi.	Še,	še me vabijo tvoje oči, ko se poltiho, mirnó	A
poteh, čeprav ti korak moj več ne sledi. Še,	še	me vabijo tvoje oči, ko se poltiho, mirnó nasmehljaš	A
resnico taji in ti molčiš, da je ne izdaš. Da,	še	si lepa, a tako si hladnà, nedojetna kot vila	A
‒ Ali od hribov čujem	še	teže: ‒ Starci in žene umiramo sami, dvigamo	A
In lomil bom krone in cvetje bral, ki se bo	še	v popkih skrivalo, da sok, ki se v njih prelival	A
oblaka večernega (zadnjega sla, ki ohranja Evropi	še	luč!) lije kri v moje trudno srce, joj, in vode	A
dokler ne umremo poslednji... Joj, v to pokrajino,	še	v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to	A
pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino,	še	v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi	A
sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki?	Še	v to? Morje preplavlja zelene poljane, morje	A
to trpko, trpko spoznanje. Mati, daj mi rok�	še	enkrat, kajti samo v tvojem zavetju sem čutil	A
grozoto noči. Toda vendar, saj je, saj je, saj je	še	ena beseda, še ena! Pridi, ti nočni ranjeni	A
vendar, saj je, saj je, saj je še ena beseda,	še	ena! Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim	A
hoditi, ko si tako truden; lezi, umri! Čeprav je	še	luč, ki znotraj sveti, čeprav to življenje imam	A
prebudi ... . / . / stran 28 . / Joj, kako dolgo je	še	do večera Joj, kako dolgo je še do večera, ki	A
kako dolgo je še do večera Joj, kako dolgo je	še	do večera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja	A
razliva preko sveta, preko borb in nemira. Ni	še	utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je še do	A
Ni še utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je	še	do večera ... Jutro na Krasu Sam grem po dolini	A
spomenik, romar. Tvoja beseda je umirala,	še	preden si jo izgovoril, in tvoje dejanje se	A
jo izgovoril, in tvoje dejanje se je razsulo,	še	preden si ga začel. Tvoje trpljenje je bilo	A
Kratko življenje je, ljubica, naše, kdo bi	še	tožil o njem in se jezil? Samo ta, kdor ga ne	A
njem in se jezil? Samo ta, kdor ga ne pozna	še,	ta se bo pod bolestjo krivil. Krik po samoti	A
šivanke preboli. To mrtvo življenje visi ‒	še	visi pred menoj ‒ ko mislim, ko iščem resnice	A
visi pred menoj ‒ ko mislim, ko iščem resnice.	Še	jo iščejo te mrtve oči in še ji to življenje	A
iščem resnice. Še jo iščejo te mrtve oči in	še	ji to življenje živi. A resnice ni. Ni.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani