še (3.401-3.500)

Kerkol′ se midva srečava, prjazno se pogledava,	še	sovzne najne so vači, vse to lbezen stri. Kerkol	A
lbezen stri. Kerkol′ s′m hvadu, ker sem biv,	še	take nism nker dobiv, de b′ bva tko milga ličca	A
Terezinka zgodaj vstala Terezinka zgodaj vstala,	še	popred ko sončice. Gor na okno se je vsedla	A
‒	Še	en pušeljc bom nardila za to rajžo žalostno	A
stran 129 . / Vsacga od kraja Vsacga od kraja	še	vzela ne bom: ko čebela po rožah, ga zbirala	A
stran 51 . / III VEČER . / . / stran 52 . /	Še	so topli večeri ko veter žito zaklasi ko imajo	A
veter žito zaklasi ko imajo čebele akacijo rade	Še	je rosa da si jo v lica vtrem Malo sem še mlada	A
rade Še je rosa da si jo v lica vtrem Malo sem	še	mlada Luščim koščice iz lubenice in sem čudna	A
človek boji . / . / stran 63 . / Zaradi tebe je	še	toplo Čeprav se je molčeče jutro že zdavnaj	A
pustila priprta Da tu in tam pokukcam če ga je	še	strah Nisem ujela mokrega lista Prej sem legla	A
ne tako pa kot kletev . / . / stran 70 . /	Še	eno poleno zakurim Da zogleni zimski večer	A
večer Ko so tudi ptice same in ko so brazde	še	rosne Zunaj je kot v moji sokrvici Drevesa	A
Onstran zvezd me ni V pomladnem podrastju	še	manj Vse neprehojene poti so zasedene Prebujena	A
BLATNO pod mojo kožo. Danes sem	še	vsa rjava. Jutri bom sijoča luža.	A
ni nikomur drag. . / . / stran 12 . / VSE SE	še	vidi. Pogreb na obrazu.	A
OGOREK, ki je odmrlel. Samo sivina	še.	Njegov otrok pepel.	A
/ . / stran 25 . / ZNOTRAJ sem takšna, da	še	sama ne vem, kadar se srečam, kje imam srce	A
dež (1990), nas tudi tokrat ne razočara.	Še	več: če je bila v prvencu mestoma še ohlapna	A
razočara. Še več: če je bila v prvencu mestoma	še	ohlapna ali nedorečena, pa v Malinu ‒ rokopisu	A
marmornati steber tik pred svitom Joj svet je	še	zaklenjen Notri sem tisoče zmrznjenih stebel	A
razgib sem . / . / stran 49 . / SEM ŽAREK	Še	včeraj sem te motrila med zvezdami Sinoči	A
je moč kot lepo, natančno, predirljivo, morda	še	najbliže tisti misli pesnika modreca Tagoreja	A
isto, če pa se hočemo čutenju avtoričinih pesmi	še	bolj približati, se je treba poglobiti v njen	A
slovenskimi pesnicami doslej mogoče prebrati kvečjemu	še	pri mojstrski Maji Vidmar. In slikarka Premova	A
dekliško igrivostjo deklice, ki bi se kot ženska	še	vedno rada igrala z metulji na travniku. Eros	A
ljubezen do življenja, pa naj zveni ta trditev	še	tako »klasično«, na robu tega norega, z destrukcijo	A
melodijo. Tako je pred nami knjiga pesmi, slik in	še	enkrat pesmi, skritih v poetični likovnosti	A
Koraki lastnih nog stopinje že zamujajo, oči samo	še	nate željno pogledujejo. Ko dan upeha se in	A
prav vsak. A oslepljen s svetlobo, z vrha	še	nihče, ni videl, da na dnu res nekaj je. Globok	A
zrak, saj ni tako težko, poglej no naokrog,	še	modra zarja sveti, saj ni tako temno! Če vase	A
zhlapim. . / . / stran 19 . / METULJ IN VRTNICA	Še	včeraj popek, danes rožnat cvet, da tudi bežen	A
Ne veš, da v tebi bodo brali med.	Še	včeraj buba, danes poletiš v svet. Ne veš, kako	A
poglej me v oči, poišči dlan z dlanjo. Prisluhni	še	za hip, nato pa daj, kot blisk, zasekaj zrak	A
Utrjena, izhojena je že ta pot iz sanj, samo	še	nate čaka voz, da zopet sedeš nanj! Dotakni	A
v daljavo. Včasih le za hip prodreta jasno	še	v sanjavo, omotično toplino, ki vleče te v skušnjavo	A
več misliti ne znam. Osamljen brez drugih, a	še	vedno je tam, kamor si ga položil, premišljeno	A
Miren, topel, in natančen, tak kot ti.	Še	vedno je takšen, kakršnega si pustil, napol	A
hotel sape naloviti, kot val bi moral nekaj	še	vode popiti. Na vratu čutim dih, med prsmi teče	A
že mirno in vsak sladko spi, jaz pa le zvesto	še	vedno ga čakam, kosilo na mizi še vedno stoji	A
le zvesto še vedno ga čakam, kosilo na mizi	še	vedno stoji. Zloščeni čevlji in nova kravata	A
v pričakovanju, nov dan že prihaja, le njega	še	ni! K jutru drvi mu ta noč nezadržno, a zame	A
drvi mu ta noč nezadržno, a zame ni daljše bilo	še	noči. Jutrišnji svet pa bo čisto drugačen, od	A
Jutro naj vendarle hodi počasi, da naju morda	še	iz more zbudi. NE POZDRAV, BILO JE SLOVO Zdaj	A
si odlagal ta zadnji poljub, čemu si izbiral	še	zadnje besede, ki jih je zavrnil moj, novih	A
prisluhniti zadnjim živečim besedam, dokler	še	želele iz ust so za me. Le v meni na novo so	A
ker zdajšnji pogled tvoj ni zame več isti,	še	je topel, prijazen, a ni več čuteč! RAZUM SELIVK	A
kratek čas, nekdaj, tam, kjer si zdaj lahko le	še	želim, da bi bila. Nisem vedela in še slutila	A
lahko le še želim, da bi bila. Nisem vedela in	še	slutila ne tega, tedaj, da čista kot izvir,	A
svoj tolmun želja, si gledal le, kako počasi,	še	drugam sem čez brzice, čez previse se razlivala	A
Zajemaj, le zajemaj, dokler se v meni voda	še	bistri, ko moj izvir presahne, te tvoja žeja	A
bi, da tvoja dlan si najde, kar bi pobožala	še	bolj ljubeče, čeprav nje sled telo pozna že	A
prepolne sreče, ki pogasi jim žejo, le pogled	še,	na vse, kar že vzljubile so goreče, kar legla	A
obrazi, bil je le zame en pogled, zdaj živ je le	še	med spomini, nasmehov tvojih in besed. Zato	A
IN NEHVALEŽNOST Metulj objet si vase, kot bi	še	buba bil, zamahovati hočeš s krili, a si premalo	A
bil, zamahovati hočeš s krili, a si premalo	še	medu popil! Lepot, življenja polna ti metuljčica	A
polni lepoti ga ni, povonjal, ko najbolj močno	še	diši, ta ga pobral ne bo niti zdaj, ko veni	A
šopek, kot pač je, ne naredimo, trenutke, ki	še	spremenijo nas lahko, pa urno, nam koristne	A
čeprav vanjo zremo, odpelje se speča, ker zanjo	še	ni pravi čas. Ko se prebujena pred nami ustavi	A
moških spoznati je navade, drugačnosti ceniti,	še	lepše, ko spoznaš, zakaj ostajajo, odhajajo	A
ljubezen, saj te ne izgubiš, čeprav se v tebi	še	z drugimi prepleta, vedno je tam, vedno ob gnezdu	A
tega prvenca je najbrž ne bo preslepilo in bo	še	naprej pričakovala in tudi sama iskala soočenj	A
razsvetljene ulice sprašujejo, kako, da v meni	še	je mraz, ko drugi bučno že praznujejo? Povsod	A
se zliva vame in tepta, vse, kar ne poteptano	še	od prej ostaja. NOVOLETNA NOČ Ko bo odbilo	A
na vse strani, v meni se prebujajo strasti.	Še	tisto, česar ne želim, dobim, nato po vsem zahrepenim	A
budi. A dokler objemu so le do kolena, poljub	še	en čas naj le v meni živi. Ko nihaš med težo	A
RAZCVET Ko plahi umiki pred prstov dotiki v pest	še	boječe bežijo, poljubi jih nežni, dotikov ljubezni	A
hočejo podariti poslednje žarke večernega sonca,	še	preden jih teža odvleče in jih ti zapustijo	A
dlani, dokler ne priviješ me k sebi v objem.	Še	nisi prebudil mi spečih strasti, že plamen ugaša	A
mrak parajoči plamen, le v siju mojih želja	še	razsvetli tvoj obraz, tvoja usta in tvoje oči	A
tvoja usta in tvoje oči, topli nasmeh in pogled	še	ujamem, glas izreklih besed pa že se gubi globoko	A
pod prevleko, spoznanje pravega poslanstva	še	vedno hočemo prikriti, ustvarjamo naprej svoj	A
radosti vzkipeva, toda, ko okusim, dotik tvoj	še	na koži nosim, so radosti okamenele, ker hrepeneča	A
peha, edina, mar moja, prav iz njega stkana,	še	ni dovolj brezupna, da zaboli ga manj, kot tuja	A
izgine z njo za vekomaj, prek ran, le praske	še	lahko mi vrne. Zalučala najraje, sreči, bi kamen	A
besede. A tistih, bolečih, katerih bojiš se ‒	še	ni! Ker morale biti bi izrečene, a niso bile	A
Ne! . / . / stran 37 . / Tebi se	še	ne ponujam!« V ČEM JE SMISEL Večer se vleče	A
Večer se vleče na nebo. Gledam, kako umira	še	en dan. Jaz pa sem ob tem premajhna, razum moj	A
sebe, ljubiš vse, tudi majhne in pozabljene,	še	starca z grbo mi je žal, ker vem, da kmalu bo	A
PIROMANIJA Ni dovolj plamen le v laseh, pa če	še	takšna burja brije, ko iskra ugasne v očeh,	A
razvije! Piha preko prask in ran, a kljub temu me	še	skelijo, včasih pa preneha kakšen dan, potem	A
Če je bilo zaman, kar je že mimo šlo, naj gre	še	ta dan, a z jutrom, ko s soncem zazremo se v	A
v zajetju pamtiveka in obal. Dosegam živim	še	neznani vrh v zaledju angelskem kot stari gral	A
Obreda kakor pajek se drži, egiptovsko temo	še	bolj zgosti. Egiptovsko temo še bolj zgosti	A
zgosti. . / . / stran 16 . / Egiptovsko temo	še	bolj zgosti, medeč med živimi, kar jih predrami	A
. / . / stran 17 . / II Egiptovsko temo	še	bolj zgosti dopolnjeni kot božji cilj in smer	A
če lišpal me samo boš za beljaka. Zato pa	še	ne jemljeva slovo. Je silno zadišala konjska	A
listopad in z lakotnimi psi egiptovsko temo	še	bolj zgosti. III Zvoni iz sanj, duhovi na	A
resda so samo spominski, se v meni angel zvonki	še	razveja. Je vetrov kvader, živi tatrman, sem	A
razgrnil prt kot naselitev? Se v meni angel zvonki	še	razveja. Začujejo popevke se potočne.	A
Mede prigodničarju lepi kraji v nebo sprejeti,	še	do včeraj krš. Jih mesec varuje pred spodrsljaji	A
plamenih. Posut kakor orač z domačo grudo pa	še	kot eden najbolj spevnih, klenih. Skoz pajčolane	A
ponaša, kot da tako izbira si možove, kako hiti	še	v boj ali odlaša, in še po pitju vode, vzetju	A
si možove, kako hiti še v boj ali odlaša, in	še	po pitju vode, vzetju kruha rekoč: postoj, zapoj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani