še (2.901-3.000)

znamenja, ki se po njih bo naš korak ravnal, čeprav	še	huje bi vihar divjal. Spoznanje Kakor sohe	A
ustih, besede upora, najlepše besede, pri nas	še	nikoli tako govorjene, nikoli tako čudovito	A
letih Let tisoč in ne samo tisoč, dva tisoč,	še	delj in še delj smo hlepeli, hlastali po tebi	A
tisoč in ne samo tisoč, dva tisoč, še delj in	še	delj smo hlepeli, hlastali po tebi, ti leto	A
odnesel plaz. . / . / stran 72 . / Tako pa	še	živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili	A
nam je umreti, ker čas je v nas, ki zdaj ga ni	še,	ker slišimo otroka, ki že diše. Zato nam je	A
radost delila, ah kdo, kdo jih delil bo zdaj?	Še	dosti, dosti bi povedal, a vse besede v prsih	A
bi povedal, a vse besede v prsih mro. Samo	še	to: da rad pogledal poslednjič v tvoje bi oko	A
plameneče poglejte, tovariši, in mi povejte:	še	vidite v njih domovino? Pesem matere treh partizan	A
darujte! Sini moji, sini moji zlati, vas bom	še	gladila po laseh? Če ne vrne se noben od treh	A
85 . / Ne klonimo, tovariši Govoré, da bo	še	bolj hudo, da bodo si klicali iz gore v goro	A
Mi ne vérujemo v to! Jaz bom	še	ostal, ti boš še živel, ker ne more misel spremeniti	A
ne vérujemo v to! Jaz bom še ostal, ti boš	še	živel, ker ne more misel spremeniti se v pepel	A
Zato upri, sodrug, oči v sodruga! Preplitva je	še	boja struga, naj izdajalska kri do vrha jo zalije	A
Ste doma ostali? Jaz sem	še	srečen, ker sem jim ušel; le kaj s teboj je	A
da ne bi umrl! Takrat, ko na prsih je tvojih	še	spal, takrat si mu nežno v solzàh šepetala:	A
lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel	še	enkrat umreti!	A
veveričke, sredi hoj! . / . / stran 6 . /	Še	ti, sinička, se z mano raduj, rad bi že slišal	A
svatje so poskakovali in nevestica in ženin in	še	vsi ostali. O, to bil je ples in direndaj, na	A
pojedino so pozabíli, dideldi, oj, dideldaj, in	še	vina niso pili. Muren Tiho bliža se večer	A
ko v rogu, davno že spijo ptičice v logu. Pa	še	ti spavaj, nina, oj, nana, ptičica moja, moja	A
me ohladi. . / . / stran 26 . / Z mano pojde	še	potoček, ki po strugi bo hitel, cesto k morju	A
mesečina. Spava majka v mesečini, ali misli	še	na sina? Čuvaj, Bog, mi majko sivo, zlate sanje	A
na goli veji žvrgoli? Topola, ah, ne ve, če	še	kdaj ozeleni, in ptičica ne ve, če širno morje	A
se joče. »Hudo je biló v tujini in brez vas	še	huje; za gorami, za valovi srce ne miruje.«	A
viteza junaka. Dolgo čaka, ves dan čaka ‒ vitez	še	ne pride. Dolgo čaka, vsak dan čaka ‒ vitez	A
ne pride. Dolgo čaka, vsak dan čaka ‒ vitez	še	ne pride. Gozdovi zopet so ozeleneli, loke zopet	A
! Kdor	še	spi, kdor meži, zlatega žarka vreden ni. Pridnemu	A
ti polje, ti moje zlato, moje vse! Naj te	še	zadnjikrat pozdravim, še enkrat naj se te nazrem	A
moje vse! Naj te še zadnjikrat pozdravim,	še	enkrat naj se te nazrem, še enkrat, preden daleč	A
zadnjikrat pozdravim, še enkrat naj se te nazrem,	še	enkrat, preden daleč grem in tebe samo tu ostavim	A
1915) Rumeno listje pada z vej ... Tako, kot	še	nikdar poprej, pri nas je neveselo, tako, kot	A
nikdar poprej, pri nas je neveselo, tako, kot	še	nikdar poprej, po vas zakoprnelo je srce, ko	A
vse smeri ste se, ah, razkropili ‒ pa boste se	še	kdaj vi vsi domov spet povrnili?‒	A
polje pride kosec, deteljico pokosi, mojim,	še	negodnim mladim, lahko kaj se pripeti ... Prši	A
jim reče: »Ljube prepeličke moje, log je tu	še	tih in prazen ... Jutri, preden že zapoje zvonec	A
spet jih zgane. Veter, ti kipar, naredi kip	še	meni: kaj v bodočnosti me čaka razodeni! Veter	A
Saj je noč in dan odprta črna jama če povsod!	še	vanjo našla pot bom - sama! Grob Grob.	A
prerašča - z njo se veter poigrava. Nikdar	še	med travo roža ni vzcvetela in nikdar na grobu	A
travo roža ni vzcvetela in nikdar na grobu sveča	še	gorela. Nihče rekel ni, da umrl si prerano jokal	A
nihče me ne pričakuje. Kadar grem skoz gozd,	še	ptice onemijo drobni žarki sonca plaho v mé	A
bijejo me dolge veje V gozdu je temno, a v srcu	še	temneje Nemi ptiček poje V vrabčjem gnezdu se	A
gloje črv strupeni iz globin srca izderi ga	še	meni! Ni prepozno?	A
ko vesoljno stvarstvo se mi je smehljalo in	še	v solzah je veselje počivalo. Ko ni mogla skrb	A
ne izruje strt in zlomljen bo naj hrast, pa	še	kljubuje! In krivenčasto grmičje goličave je	A
starost sili v črno jamo. »Misliti na smrt	še	jutri čas imamo!« Vre v daljavo brez počitka	A
Sklanja nad delom trpinov se roj ah, saj	še	srca postala so - stroj! Delajo stroji in dela	A
dneh je v nemi bolečini kar lepih upov skriva	še	v globini, takrat srce bo srcu razodelo Molčalo	A
Pozabi me! Saj	še	nisem pozabila nate! Radostno zavriskaj in zapoj	A
planine zlati maj nikoli vrnil se ne bo nazaj! O,	še	pihljal bo veter čez gorice, v vrtove vsipal	A
zarja čez lica razliva... In tiho smehlja se	še	lepše, kot živa se dni je nekdanje; saj vsa	A
ostuden dan za dnem... . /\ .. stran 73 . \/	Še	meni pije srčno kri, zastruplja srečno mi mladost	A
Izkoplje grob - človeka vanj zagrebe.	Še	bliže stopim.Mar sem prebledela?	A
Zrla sem jih v boju s Turki: skorja moja	še	dandanes kaže dan in leto boja. Ker slovenski	A
od koder je vzniknil; vrisk v srcu zastal je,	še	preden je v noč zazvenel, ko v temni goščavi	A
dogoreva in drugi že ugašajo... Le vrisk pastirjev	še	odmeva čez hrib, dolino v noč temno... Zdaj vračamo	A
vračamo se na domove zapirajo se duri koč.	Še	v snu prižiga nam kresove čarobno lepa kresna	A
vredno, da živiš! Ali te otrok utrga morda ga	še	vzradostiš!« »Ne zavidaj mi, bogati klas pšenični	A
rdeč; šum gozdov in pesem drobnih ptičic - in	še	mnogo več! Vanj sem vpletla zlate zvezde, košček	A
móli... In midva daleč sva tako in blizu, kakor	še	nikoli... Ob meni si - tvoj čutim dih in mislim	A
spoštovane, če bo v tistih srečnih časih živel	še	kak kmet-poet!	A
besede, ki stečejo, upolglasnjene in blede,	še	vedno vsako jutro v tvoje ime; neslišno in neznatno	A
oblečem - čas me prehiteva, mejli dežujejo,	še	sam ne vem od kod. Ko pridem k sebi, je že konec	A
zjutraj na občino, pa v knjižnico, v Antiko...	Še	krmežljav sestopim z avtobusa, veliko gledam	A
in ko bezljanje po uradih se konča. Aškerc	še	vedno čaka pred Lekarno in kaže s prsti v pekel	A
ni več k nam. Počasi spravljam, kar se sploh	še	dá pred zimo in česar nisem si želel, to zdaj	A
logistiko, a se ne bo spremenilo nič bistvenega.	Še	en ubogi norec je šel s sveta. Tisti, ki jih	A
trud pa naj mi avtor bo hvaležen, saj bil sem	še	preveč strokovno nežen. Adam in Eva Ker	A
ferajnom in zamrmral: »Kamor gre bik, naj gre	še	štrik!« Kajn je še danes s tem zaznamovan, ostal	A
»Kamor gre bik, naj gre še štrik!« Kajn je	še	danes s tem zaznamovan, ostal je shizofrenik	A
Račun na mizo dá.	Še	kaj prinesem? vpraša vedrih lic; moja malenkost	A
nasmehnjeni šepet, a vèndar ste usihati začele in	še	poletje šlo je z vami vred. Po čem se vas najraje	A
nekakšna pravljičnost, čeprav sem v mislih	še	v ITTCju. Z Antoniem žgeva Santo Lucio.	A
Spogledamo se in počasi grémo. Treba bo	še	po karto in prtljago; dan se preveša z zapoznelo	A
. /\ .. stran 32 . \/ VI. Kaj me nekje	še	vedno nate veže? Mordá kakšna stara fotografija	A
Pogrešam, Greš, Prelepe rjave oči... Kaj me	še	vedno včasih zasolzi, ko obsedim, poln grenkega	A
ko obsedim, poln grenkega nečésa, zunaj pa	še	en junij zavrví in stare popoldneve predme stresa	A
Mordá. Mordá pa bom	še	ure buljil v mrak in, ker bo veter dober, slišal	A
Moskovčanko. Vem, spremenil jo bo v Američanko,	še	preden bo razplet povsem končan. Kako je v filmih	A
spomine in čakava, da noč bo slekla krilo. Vendár	še	nisva stara, niti malo. Niti približno nisva	A
IV. Smešno, da sploh	še	razmišljam o naju. Bila sva si vse in zdaj sva	A
jutri na gavgah nesmisla visi. Smešno, da sploh	še	vse to pretuhtavam. Mar bi zaspal, se obrnil	A
Tam zdaj je njiva. Nekaj, se zdi,	še	vedno tam ječi in, kar bilo je, nehvaležno skriva	A
preteklostjo in z njenimi lažmi, me njen prijem	še	vedno vztrajno davi, drži za vrat me in me ne	A
nemočni zajci. A čudno je, da le malo poprej	še	je madež bil na moji nočni srajci, na nebu pa	A
je madež bil na moji nočni srajci, na nebu pa	še	sveža sled krvi. VII.	A
Pusti lepo, naj velikani spe.	Še	vse prehitro, veš, se bo zdanilo. Če pa samo	A
nekje na postajah utrujene domišljije. In	še	čas, kot bi bil uklet, vanj zavije. Temna zavesa	A
In bo lepo. Vse bo	še	pred menoj. Vse bo.	A
spet zavit, lepo skrfuljen, serast in pokrit;	še	vedno bolje, kot gripozne travme. Minute tečejo	A
tam prou rad kej spijem in zraven vedno hvali	še	piščanca. Nisem še vstopil.	A
spijem in zraven vedno hvali še piščanca. Nisem	še	vstopil.Vedno mimo šibam.	A
nabralo firm je kot muh. A gospodarstvo ima	še	vedno pruh in ni potrebno biti ravno vedež,	A
haunted house« iz Lizardov. Danes le malokdo jo	še	porajta, verjetno v njej ni več niti duhov.	A
bolj zamišljen skoz jutro, ki se zdaj mi zdi	še	tišje, mimo Zaljubljencev, ki obvladata zadevo	A
stal. Zaljubljenca pozdravim s kratko gesto;	še	čist en čink na levo, pa sem v mestu. XIV.	A
XIV.	Še	čist en čink na levo, pa sem v mestu kar pridišijo	A
veliko ‚ZGODOVINA’ piše, čas klesti jih, a jih	še	ni oklestil. In kocke, ob katerih se spotikaš	A
obvladata zadevo pobronjena objemata se zvesto...	Še	čist en čink na levo, pa sem v mestu. LJUBLJANA	A
Ravno prav. Dan se je poslovil, noč	še	prihaja. Prfoks nocoj je spet zavlačeval; pri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani