še (2.601-2.700)

Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí	še	učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí	še	učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A
tvojimi tedaj!“ To so tarnali, jokáli, in	še	bolj in zmerom bolj; on pa sname z nog sandale	A
prestol. ”Ne prestanite, otroci, le togujte	še	naprej: tukaj dam vam te sandale, da	A
SLAVINA Pol kraljestva dal je tebi Kruko in	še	vedno ti je čelo mračno! Kjer počíje pógled	A
svojim vso državo Lótarja vladarja, in	še	večjo, večjo ... in vso zemljo! Da sedèl bi	A
tiha vselila mi nocoj v srcé; močnó, kot	še	nikoli vzbudíle so se mi željé. Vse	A
mi tí, da pil bi jo v sladkih spomínih,	še	to mi prisojeno ní. Pač vrne kdaj v tihi	A
domov sem šel, ne vem, kakó. Pa če sem	še	tako bolán, jaz k nji se vračam dan na dan	A
življenje in sreča in ràj. In vendar - kakó da	še	vedno otožno je moje srcé? Kakó, da še	A
še vedno otožno je moje srcé? Kakó, da	še	vedno mi usta o strastni ljubezni molčé?	A
Ljubljano; mrak prihaja, in pred mano pot je	še	neskončna ... Ko je davi zora vstala,	A
glasno: ‚Reci, ali ni to krasno? Zmerom	še	je doli!‘“ DA JE MOJ OBRuZ OTOŽEN?	A
usmili romarja, ki suknje nima! Zdaj je	še	dan, pa pride večer in sonce zajde, in	A
usmili romarja, ki doma ne najde. Zdaj je	še	jasno, pa pride vihar in planejo strele,	A
razodeni moj črni greh! Ne sodi, ko nisem	še	govoril! Gorjé mi, Jehova, je v tvojih očeh	A
Lani v tem času so rože cvetele, letos pa	še	marjetic ni, al' so jih vzele jutranje slane	A
- Če bi ti nauke pel, bi se smejala -	še	komaj, da bi mi jih ti dajala, kot mi jih	A
Kaj praviš, Nina, da sem jaz zaspan?!	Še	komaj, da je sonce posijalo, je to pero junaško	A
je to pero junaško že pisalo in bo pisalo	še	ves božji dan! In da sem v ”kapljico“ zateleba	A
lažník!“ Ta beseda muca ujeda, enkrat skrinjo	še	pregleda, mirno govorí potem: ”Pismo so	A
in maček síka. Gledata se prehudó -- in	še	danes je takó. SODBA	A
reši nas trinogov!“ . / . / stran 128 . /	Še	bolj med ljudstvi zahrumí, pod goro teče	A
Ne boj se, ti nesrečni svet, trpèl boš le	še	malo let ...! Uničite se med sebó, in kadar	A
koprnenje sámo je ostalo -- star je bil,	še	predno je bil mlad. Navsezadnje, Bog se	A
Oj to je sončen, krasen dan, kot ni bil	še	nikdár; nikdár takó veselo še sijal ni	A
kot ni bil še nikdár; nikdár takó veselo	še	sijal ni sonca žar ... Ne, to je noč	A
iz njega, krvave, pekoče solzé? Kaj ni	še	izteklo zadosti iz srca krvavih solzá?	A
krvavih solzá? Oj, Amor, ozdravi mi rano, če	še	se ozdraviti da!“ Sočutno tedaj nasmehlja	A
svetlobi smehlja se veseli bog. ”Postoj	še	trenotek, oj Amor!...	A
...	Še	eno, le eno željó: nazaj jo zabodi puščico	A
v bolest poslednjo sije luč prežarka --	še	en smehljaj, nič več na vekomaj! EPILOG	A
Oj, od rám ni padla butara!	Še	je molilo to srce verno: saj ni tvoj ukaz	A
saj bolest to ni, blamaža je brezkončna!	Še	to malo, kar je nogó na krovu mi držalo,	A
kar je nogó na krovu mi držalo, ponos --	še	tega ni!Zakričal bi!	A
vraga -- kaj boš s tem opravil? Najboljše je	še	zmerom: sédi k mizi; namesto da bi se moralno	A
so v tebi že od nekdaj in bodo s tabo dolgo	še	potem ‒ ko odraslo je poslednje bitje, ki je	A
zasluženo penzijo ‒ (če boš priden ti morda	še	medaljo pripnemo); hvali vsemogočnega, šolski	A
za njihovo hvaljeno vizijo ‒ ‒‒ In zdaj ‒	še	zadnjič v pražnjo se obleko odeni ‒ zmoli očenaš	A
očke zapri! Jaz pa izkljujem ti dušo, da boš	še	pravočasno pod rušo! Tvoj Črni Vran	A
poruje; krohotajoč pobere izgubljeno stavo za	še	eno ovčjo glavo, ki nikoli ni prav doumela,	A
ubijalski sum; kuješ verige, nagobčnike, osame, kdor	še	podlegel ni, omami strela ga bleščičave reklame	A
glas; takrat bom (prvi) stal v prvi vrsti, da	še	poslednjič vidim te, kako zadušiš se v trohneči	A
grizoč rešetke svoje črne kletke čakaš, da	še	poslednjič odreveniš, zajameš sapo kričečih	A
sledi teh tvojih žalostnih poti. Tvoj dih je le	še	refleks zamrle duše ‒ PARADA RDEČEGA NIČA	A
laži; v moji duši pepel njihovih zločinov komaj	še	tli ‒ Ustavljam se počasi, ne kesam se (skoraj	A
več (zdaj tu razklan spomenik betonski duši le	še	stoji) ‒ zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave	A
vzklikov, zvedavih dotikov, oholih vprašanj, in	še	več in nič manj ‒ OSTRŽEK Kdaj se ovedel boš	A
Pogledala me je z belimi, začudenimi očmi. »	Še	vedno, pa toliko si že star?« je dejala, in	A
na tisti brezoblični postelji ‒ le ležala je	še.	Čisto sama, bleda, uvela, nepremičn klanov	A
Že zadnji svit gre čez goro in čez vršine,	še	zadnjič sonce za slovo na Alpe tam posine.	A
lahno gube se kulise pred dušo temno, en hip,	še	en hip, en utrip je telo. Kostanji molčijo.	A
Nestalno vse, mladost nestalna ... Tu, tam samo	še	spomin ‒« Postala je sentimentalna, bolj stisnila	A
Počasi semkaj star gospod po stezi mokri gre.	Še	viden mu je v blatu pot, za njim stopinje se	A
kašče ... na pod nabije jazbeca in čuka, nabrusi	še	sekiro si, zaneti ogenj in zagodrnja ... Tam v	A
in revščino našo zakrij. Živeti lepo je,	še	bilo bi lepše pozabiti trud in skrbi; pozabil	A
smeh ... . / . / stran 48 . / Jutro Topoli	še	sanjajo ob jutranji cesti, že škrjančki naznanjajo	A
Mladenič šel tod osorej, slišal pesem to, kot	še	nikdar poprej srce ga teži ... Težko, težko živeti	A
nekdo. Čaka danes, čakal včeraj, čakal je	še	prejšnji dan ‒ čakal zjutraj, zvečer, zmeraj	A
/ . / stran 67 . / Kje tihi si mi dom In	še	in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in	A
stran 67 . / Kje tihi si mi dom In še in	še	in vedno bolj prši sneg, naletava, in sam sem	A
Tiho, duh moj, sanjaj, sanjaj!	Še	na vzhodu mrak leži ‒ še v zvoniku temnem rezko	A
sanjaj, sanjaj! Še na vzhodu mrak leži ‒	še	v zvoniku temnem rezko bije ura polnoči. Že	A
smrti skrivna groza steklene ječe te zapirajo,	še	sanjaš, kak te tihi gaj obkroža in cveti zadnji	A
razbučati se more! . / . / stran 81 . / Sam	Še	brezmejna sila v ognju iz srca ‒ Kam in kod	A
stran 82 . / Poslednji hip Poslednji hip	še	za zastorom noč tiha se mudi, nad ravnijo, nad	A
! Le	še	tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	A
drag spomin blesk prvotni blešči. Komu drag bi	še	bil? Bil to lepi ni čas, brez vse radosti mil	A
korakom. »Dobro jutro, sveža zemlja, sonce	še	za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom, s kolci	A
je noč, in res sen je pregnan, a če bije srce	še,	poslušam plašan, rokó si polagam na levo stran	A
poslušam plašan, rokó si polagam na levo stran.	Še	bije srce mi, še moči je, oja! A jaz vzamem	A
si polagam na levo stran. Še bije srce mi,	še	moči je, oja! A jaz vzamem ženó si, da bodeva	A
/ . / stran 19 . / KJE TIHI SI MI DOM In	še	in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in	A
stran 19 . / KJE TIHI SI MI DOM In še in	še	in vedno bolj prši sneg, naletava, in sam sem	A
rokó, to bo svatba, to bo radost, da nikoli	še	takó. MOJ SEN Sanjalo se mi je sinoči, imel	A
očmi nekdo. Čaka danes, čakal včeraj, čakal je	še	prejšnji dan ‒ čakal zjutraj, zvečer, zmeraj	A
Horizont molči. Od neba sem mrak hiti ... le	še	tam iz daljave v te proste širjave brezmejno	A
livadi? Le pelin pili smo z vrta, ko bili smo	še	mladi! lih�79lkiorfkg�70lmee�71	A
Mladenič šel tod osorej, slišal pesem to, kot	še	nikdar poprej srce ga teži ... Težko, težko živeti	A
Tak mrtvó ... tak hladno ...! Le	še	tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	A
in šume, veseli vetrc mimo gre, a skriti so	še	v polju klasi; škrjančka ni še, lastovke drobne	A
a skriti so še v polju klasi; škrjančka ni	še,	lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne	A
škrjančka ni še, lastovke drobne, pa ker nobeden	še	od teh ne ve, da že pri nas so takšni časi.	A
Obstal tam sveti Janez je gredoč, do rane zore	še	kresnikujoč ... in vso to noč! ŠKOTSKA BAJKA	A
kakor znaš, živiš, in mnogi se v skrbeh zate	še	trese, a storil davno že čez te je križ. TO	A
trenutek zbeži in ne vemo, kam, kje se zbudi	še	kedaj. UMRL JE Umrl je ...	A
in naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo	še	v slovo, da nikoli tako! VPRAŠANJE Ali ti	A
ZAKAJ? Ko	še	otrok sem bil, zakaj se mi lagali ste, da je	A
zakaj zvati dni nazaj? Komaj da ti gaj da	še	jek nazaj. Časov prejšnjih ni, ljubav drugim	A
leto nam zbeži, počasi, tiho se gubi, kot da	še	enkrat leto vse prošle šteje dni, hej, tega	A
stojim pod tabo 38 Dolga, dolga je zimska noč 39	Še	minulost pred meno 40 Ljubila sva se 41 Ko pred	A
pošepetavala bi sapica vesela. A dva in dva,	še	druga dva tam stala sta in sanjala in vse sta	A
se svita, in veje že jutranji hlad, v meglo	še	dežela zavita, in sanja še stari grad. Na daljnem	A
jutranji hlad, v meglo še dežela zavita, in sanja	še	stari grad. Na daljnem, zbledelem tam vzhodu	A
miru zdaj bežim. Ven bežim v polje samotno,	še	in še daleč naprej, samega sebe tam slušam,	A
zdaj bežim. Ven bežim v polje samotno, še in	še	daleč naprej, samega sebe tam slušam, sebe in	A
te za blagor svoj. Daljna mi odprta cesta,	še	razmišljam in stojim, druga vernega roke še	A
še razmišljam in stojim, druga vernega roke	še	hotel bi ‒ več ne želim. Pridi, dekle, in če	A
dolgo pesem, kmečko pesem, čul sem jo, jo čuti	še	čem.‒	A
zmot pa ko ajd moje vzdihuje! Ljudstvo moli;	še	za me dva al tri vsaj očenaše, eno svečko za	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani