še (2.701-2.800)

očenaše, eno svečko za srce, če mu ktera plapola	še.	V vesni Že zopet prihajaš gorkejše k nam,	A
sanjavost večernih jih ur oznanjuje; le pridi	še	noč ‒: več življenje ni to, če s srcem srce	A
livadi? Le pelin pili smo z vrta, ko bili smo	še	mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi zdaj	A
roko, to bo svatba, to bo radost, da nikoli	še	tako. Spet zelene nam vrbe Spet zelene nam	A
in šume, veseli vetrc mimo gre, a skriti so	še	v polju klasi; škrjančka ni še, lastovke drobne	A
a skriti so še v polju klasi; škrjančka ni	še,	lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne	A
škrjančka ni še, lastovke drobne, pa ker nobeden	še	od teh ne ve, da že pri nas so takšni časi.	A
odšel, predobro v duši mi bilo je mladi, da	še	ostal bi in sedel. Izmučilo si me, oholo dekle	A
glej, stojim pod tabo, rodna, tiha streha ti,	še	tujino nosim s sabo, bodi mi uteha ti! Kakor	A
nikjer se srce ne ogreje. . / . / stran 40 . /	Še	minulost pred meno Še minulost pred meno ne	A
/ . / stran 40 . / Še minulost pred meno	Še	minulost pred meno ne obsojam je, a milost ž	A
hladnost to in dušo hočeš ž njo prikriti; ‒	še	meni, dekle, bilo bi hudo, da mi hudo še ‒ moglo	A
‒ še meni, dekle, bilo bi hudo, da mi hudo	še	‒ moglo bi le biti! Ko pred nadlogami Ko pred	A
vrh njega miruje. Prešlo je vse, le naukov	še	cel kor je nad teboj; obvaruj bog jih zlega	A
niso o potopi, predvsem pa ribe ne, ‒ in nekaj	še	mi drago je na sveti. To pa, ko Noe v deske	A
korakom. »Dobro jutro, sveža zemlja, sonce	še	za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom, s kolci	A
je noč, in res sen je pregnan, a če bije srce	še,	poslušam plašan, roko si polagam na levo stran	A
poslušam plašan, roko si polagam na levo stran.	Še	bije srce mi, še moči je, oja! A jaz vzamem	A
si polagam na levo stran. Še bije srce mi,	še	moči je, oja! A jaz vzamem ženo si, da bodeva	A
leto nam zbeži, počasi, tiho se gubi, kot da	še	enkrat leto vse prošle šteje dni, hej, tega	A
Obstal tam sveti Janez je gredoč, do rane zore	še	kresnikujoč ... in vso to noč! Pesem o klasu	A
varuješ nam suše, oh, žeje večje, sv. Ambrož,	še	varuj naše duše! Sežgano nam stoji polje, sopar	A
saj ti gori, in prva zvezda, druga, tretja	še	lepo blešči.‒	A
kakor ptica me pustila je ‒ tako. Videl sem jo	še,	nezvesto, ko po balo so prišli; lepi konji,	A
in naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo	še	v slovo, da nikoli tako! Kavtrna balada Hej	A
Prekriža kristjan se in leže nocoj, izmolil seljak	še	za rajnkih pokoj, gospod prosi za blagor svoj	A
sam mu nocoj jo je zmel! . / . / stran 74 . /	Še	hodi naprej z negotovo nogo, čuj šum, kot bi	A
bi nič ne bilo! »Kdo dobrih kristjanov se tu	še	mudi? Vrag ali gospod!	A
A že čez in čez Žužma ko blisk spreleti ...	Še	v tek se spusti, Bogu dušo zroči, okrog njega	A
vrišč, nočni gozd završi, Žužem komaj da križ	še	stori. »Divja plav! ... « a že dalje prek smleških	A
dobrav, prek cerkev, vasi, zapuščenih močav	še	vso noč se drvi ves naplav ... Ves iz uma še Žužem	A
še vso noč se drvi ves naplav ... Ves iz uma	še	Žužem od groze strašne, pogubljene pa duše še	A
še Žužem od groze strašne, pogubljene pa duše	še	vedno ječe tam v daljavi do belega dne. Mlinar	A
stran 75 . / Mlinar in hudič Ah, ta mlinar, ‒	še	danes vanj vera je preč ‒ kako on z vsem svetom	A
svetom ravnal je! Iz vreč celo reč, a ljubezni	še	več podnevi ko v mraku zjemal je. Na pragu je	A
zlodi. No, mlinar vesel je pred pragom sedel,	še	trenil, zbledel ni nič v lice; ni le deklic	A
drobi jo in maha županek Pedanj. »Sem fantič	še	... deklice spijo,« prešeren ves take je pel,	A
... « In kolne	še,	buši v grm vsak mi in kamen in k obrazu leščerbo	A
nanj! . / . / stran 80 . / Želje Ni izšlo	še	zimsko sonce, komaj zarja vrh gora, prvič k	A
na voljo, volil to bi si ognjišče! Ni svetlo	še	zimsko sonce, v koritu voda spet šumlja, drugič	A
bi si konja! . / . / stran 81 . / Ni zašlo	še	zimsko sonce, beli odeja se snega, tretjič k	A
kakor znaš, živiš, in mnogi se v skrbeh zate	še	trese, a storil davno že čez te je križ. Prazna	A
vrhovi, s pobočja pa že gre snežen. Akacija	še	zeleni, drugje po listju kos se spenja; v vas	A
ti za to dobroto, slava ti za luč, krčmar, in	še	za suhoto. Pridi, dekle, pridi zdaj, s tabo	A
tabo se oženim! In domenil sem se ž njo in	še	z otcem njenim. Visoka molitev Večni Bog,	A
Venerina Ko soha Venerina imenitna in bolj	še	bodi imenitna in lepša vsa; le da vsaj malo	A
bele roke, lice nje prebelo je, sredi zime	še	globoke mi srce veselo je! Truden, mračen, neprijaze	A
mračen, neprijazen, tih, odljuden zimski čas ‒ da	še	deklic ni nam takih, pa usmili bog se nas!	A
zakaj zvati dni nazaj? Komaj da ti gaj da	še	jek nazaj. Časov prejšnjih ni, ljubav drugim	A
ki vzbujena kramlja. Dolgo, dolgo ne pride	še	dan, spi zemlja, čuj, spi svet prostran. Dva	A
trenutek zbeži in ne vemo, kam, kje se zbudi	še	kedaj. Vrnitev Grom, bliski temo preletavajo	A
preletavajo, in dež lije na zemljo; v kmečki hiši	še	zdaj ne spavajo trije bratje nocoj. Trije bratje	A
nas, pojdi in Bog s teboj,« ponovijo sinovi	še,	bratje takoj. »Hodil po svetu do zdaj si okrog	A
Človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« ponovijo	še	drugi, podijo ga stran. »Dom si zapravil, denarja	A
Kar je vzel, dal bo spet Bog ... « in molk je	še	vladal ko v grobu okrog. Trije bratje in oče	A
Blarney stone, čudeža božjega znak, danes krvav je	še	todi tlak, kjer je gospod delal tako: z lady	A
z lady grajsko. . / . / stran 117 . / Danes	še	klanja ti Irec se vsak, srečen domov gre, potešen	A
ker je poprosil njo: lady grajsko. Tjakaj	še	vedno na sveto pot roma in hodi za rodom rod	A
Horizont molči. Od neba sem mrak hiti ... le	še	tam iz daljave v te proste širjave brezmejno	A
sekundo potajé - požvenketavanja skodelice kave;	še	šelesta samotna opravila. 5 RAVNINA	A
firmamenta, suklja posip pelodov svitanja v	še	neopazne piruete; ponoči, ko šipam kujejo zvezde	A
37 POMLADNA O daj, da	še	kdaj še kakšen kvatrni praznik v prelepi opravi	A
37 POMLADNA O daj, da še kdaj	še	kakšen kvatrni praznik v prelepi opravi obišče	A
želeli, vsi gostje, ki jih je pred kakim mesecem	še	s tolikanj goreče vneme povabila, povsem brez	A
preddverja razliti sivijo silni skrajni časi,	še	maloprej, morda pred dobro uro, pa so pohajkovali	A
sežgan pred pričami pred svati, in glej,	še	dandanašnji vseokrog ležijo jedkanice bosih	A
stran 6 . / SONČEVA ŠIKANA Znotraj teme je	še	ena tema, gosta kot mrak vrtnice v srcu cveta	A
emljejo vid. . / . / stran 7 . / Znotraj teme je	še	ena tema, žar središča in os biti. Kot bi hotel	A
pošvedrani lenuhi. Vse naokrog pestunje, s katerimi	še	nisem razčistil: pozicija za sesanje, toplota	A
te slike je tudi moj plinski konec. Zaenkrat	še	vadim, a srce je pripravljeno. PREKLETA PATETIKA	A
na platno. Postal sem ikona, pasji Jezus,	še	preden mi je uspelo poginiti pod udarci ihtavih	A
Postal je EX LIBRIS.	Še	nekaj let sem molčal, prestajal grozne muke	A
Bil je prijazen. Nič več EX LIBRIS, le	še	IN VINO VERITAS. Zaživela sva kot brata, v slogi	A
popisovalec stanj ... Bila je huda dilema in je	še	zdaj: Kaj se bo zgodilo, bom postal pameten	A
burazer, dajmo eno pivo, jutro je mlado, noč je	še	daleč. Kdor že zjutraj odvrže vse ideje, nima	A
/ da zamijavkajo v temi. Jutri bo mati le	še	motnja včerajšnjega dne. Njena pesem	A
Midve sva prijateljici. Vsaj	še	nekaj časa. Pogovarjava se o pokrajinah, o visokih	A
se lebdeti in sanjati. . / . / stran 50 . /	Še	je strast, še je vzbrst besed, še se tresem	A
sanjati. . / . / stran 50 . / Še je strast,	še	je vzbrst besed, še se tresem, ko govorim, še	A
stran 50 . / Še je strast, še je vzbrst besed,	še	se tresem, ko govorim, še pobožam mimoidočo	A
še je vzbrst besed, še se tresem, ko govorim,	še	pobožam mimoidočo vrbo, še sem sveža, še imam	A
tresem, ko govorim, še pobožam mimoidočo vrbo,	še	sem sveža, še imam jutra. Pri mrliču	A
govorim, še pobožam mimoidočo vrbo, še sem sveža,	še	imam jutra. Pri mrliču OT	A
nosom, in že vdahnejo nove misli. Prav nove,	še	nikoli mišljene, sveže. Kot zrak, ki je metulj	A
da je ples mantra samote. Njihova samota je	še	sama, nikoli ranjena.Nato se igrajo kužke in	A
Spomini se rojevajo podnevi. Ritmično nihanje se	še	dotika sončne gugalnice.Igra korakov in balet	A
rahle nestrpnosti, se je približal, odprl usta,	še	pomolčal, potem pa, med hojo mimo, ženske zarotniško	A
Prahek v ušesu, ki je dobil ime. Nekoč,	še	v materi, ki pa je tudi sanjala ... KRTAČNI ODTISI	A
Naslova ni bilo. Češ, za naslov je	še	čas, lahko pa ga dodajo prijatelji, ko se bo	A
v pomen, ti boš razložila misli, jaz se bom	še	misliti bal, bom pa zapisal besede.Izrekel bom	A
stegna, razkošno zatilje. Nihče ni vedel, kaj bo	še	nastalo iz atletskega relikta, a znak ga je	A
pritisnila nanj, da česa podobnega v skupnem prostoru	še	nikoli ni doživel.Stisk je tiščal h kostem sleherni	A
Okrog neki metuljčki, od včeraj nasmejani.	Še	se vidi ženska, ki brodi po Soči. Sedi.	A
Naenkrat mi je pobegnil. V hrib navzgor sva se	še	gledala iz oči v oči, navzdol pa se mu je nekaj	A
preperelo oko v jelkinem trebuhu. Solza? Ah, kaj	še,	le mrzla sled odtekanja, beg v spremembo, ki	A
žive jase sončna misel: Čigav je svet? Dan je	še	svež. Diktatura zvončkov Pljuskajo če robove	A
V mrak nenadoma spet zasije Appassionata.	Še	enkrat jutro, radost, moč kontrastov, živost	A
. / stran 33 . / Ko se hočem Ko se hočem	še	posebno lepo imeti, se uležem v tvojo polovico	A
Peskanje Valjava se po mivki. Smeh je	še	mlad in Soča ledena. Dve koži na zemljini koži	A
stran 42 . / Talilnica trenutkov V očeh ti	še	valovijo listki tistega dne, ko sva v Raju opazovala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani