še (3.001-3.100)

ok, svet bo vse to prestal, če se bo avtobus	še	pravi čas prignal. III.	A
III. Če se bo avtobus	še	pravi čas prignal, zadégal nas na sedeže (»k	A
končno špico pa v pidžamo skačem. »Nancy« se bo	še	tretjič odigrala, preden bom dnevu končno rekel	A
bom dnevu končno rekel hvala, bo Lenny Cohen	še	odpikal svoje. Polnoč je ura.	A
O ljubezni poje. Z njo se pobliže nisva	še	spoznala. A vse ob svojem času.	A
Burkatovi podobi. S sobo sem, kaže, podnajel	še	to. Gospejin gramofonček pride prav; saj vem	A
vestno in predano absorbiral, bo tu, kjer je,	še	v moji smrtni uri. No, malo pretiravam.	A
tac, na belem se pozna petero prstov. Drugi	še	čakajo - ko bo na steni plac, bodo od šuba,	A
Ravno prav. Če se bo avtobus	še	pravi čas prignal, bom, pa čeprav za las, Odklop	A
Pekrska ulica. Takrat	še	podeželje. Hiše kot buče, redko zasejane.	A
Do faksa peš kakih petnajst minut, morda	še	manj, imam, če pohitim. Ko grem čez most, se	A
Po faksu juha, zrezki in krompir. Kaj je	še	lepšega?Popoldne je pred mano.	A
Bruce in Tom Waits zvečer, potem pa, če bo šlo,	še	kakšna pesem. A preden Tom Frost odglasi klavir	A
Ta klimaks poznam. To noč je, kaže, tempo	še	bolj krut. In zunaj lajež, vendar ne prehud	A
mrmra: frdamano življenje; in tvoj obraz, svež,	še	jutránji, z vlaka. X.	A
X. In tvoj obraz, svež,	še	jutránji, z vlaka prikaže se v podhodu med ljudmi	A
ko si okoli sedmih pozvonila in vprašala me:	še	imaš kaj čaja? A sem že spet nazaj.	A
nomadje, a rad jih gledam, ko rodijo v zboru	še	eno zgodnje jutro v Mariboru. XII.	A
XII.	Še	eno zgodnje jutro v Mariboru bova prav kmalu	A
pred znakom sem obstal: Pekrska ulica (takrát	še	podeželje). Pekrska ulica.	A
Pekrska ulica. Takrát	še	podeželje. Prijazna hiša.	A
topel toast na kolodvoru in tvoj obraz, svež,	še	jutránji, z vlaka. Trenutek nežnosti, saj avtobus	A
vlaka. Trenutek nežnosti, saj avtobus počaka;	še	eno zgodnje jutro v Mariboru. Ko zdaj prihajam	A
In z novo jaknico.	Še	vem: bila je karo. Tista kitarca ni imela strun	A
ni bilo vprašljivo. Poziral sem, na sceno	še	imun, nisem še hodil v škornjih na estradno	A
vprašljivo. Poziral sem, na sceno še imun, nisem	še	hodil v škornjih na estradno njivo in gazil	A
Prodali smo in šli. Hiša stoji	še.	Vrta ni več.	A
morda, da se ji slabo piše. Na Mariborski je	še	ena redkih starih. V naslednjem šusu bo verjetno	A
Bernhardt s staro pipo v ustih miga; bo kdo	še	njo morda ovekovečil, sopotnico njegovih tenkih	A
ali pa sova je živela blizu nas. Bil sem	še	ravno toliko predramljen, da slišal sem doneč	A
je vpila mama, jaz pa, kot pribit, vrtel sem	Še	pomahal ni z roko, ki jo (ko šli smo s Svete	A
bratranec pel, ponavljajoč refrene. A vendar	Še	pomahal ni z roko mi ni vrníla, kar sem izgubil	A
vzvišenega, ki se v podobni obliki morda kaže le	še	v mistični religioznosti. Različni pesniki se	A
zahtevni in tako rekoč kraljevski pesniški obliki.	Še	več, knjigo zaključujejo celo kar štirje vrhunci	A
metniškega sveta. Kot zanimivost je potrebno omeniti	še	angleške verze različnih znanih pesmi, ki smiselno	A
mestu, bi mogli ta zapis zaključiti z morda	še	kakšnim upravičenim okrasnim pridevkom na račun	A
druga plat neskončnega vsemirja. In prav to je	še	en podatek v prid dobri poeziji.Ta se ne izgublja	A
štirih sonetnih vencev moremo na koncu dodati le	še	ugotovitev o osnovnih, za bralca pomembnih,	A
so rumeno./... Počasi spravljam, kar se sploh	še	da pred zimo.Admirativno in tudi katarzično	A
knjiga sonetov Mateja Krajnca zelo dobra in	še	kako vredna premišljenega branja.Morda bomo	A
POJASNILA Kljub temu, da naj bi bila lirika,	še	posebej vsakdanja, neke vrste medij, ki govori	A
Antika - celjska knjigarna in antikvariat; Aškerc	še	vedno čaka pred Lekarno - pred glavno celjsko	A
ki se je igral ob poti: Mali, kako daleč je	še	do Celja, on pa je odgovoril: »Pol ule!« ferjača	A
prijateljica, Kiki pa Gec mlajši, ki je bil takrat	še	v Doriane; Sonetni venec Celje ...ko se	A
nobjedn vječ iz splavam po rek ne kalantá, ti pa	še	kr stojiš in zamahuješ: kok se ti da???! In	A
udarja; glih prou te′m lahk ponucu za splavarja.	Še	predn lahk sm zinu kej v obrambo, sm v bronu	A
Eisenerz - industrijsko mesto v Avstriji, kjer	še	vedno živi moja sestrična Nataša, le Bernhardta	A
uporablja; na poti na vrh je lahko popotnik (takrat	še)	videl tudi ostanke starega topa; ... jantarjasti	A
ponarodela uspešnica, je angažirana pesem Mrtva reka;	Še	pomahal ni z roko - še ena znana Smodetova pe	A
angažirana pesem Mrtva reka; Še pomahal ni z roko -	še	ena znana Smodetova pe sem; mislim, da je z	A
Jutri. To je	še	daleč. Kakor rž in pšenica Lice prislanjam	A
hrapavi skorji kruha! . /\ .. stran 16 . \/	Še	so njivice, a ne kot pozdrav soncu, dežju, vetru	A
sreče, ne žalosti, ne želja. Zgodi se, da pride	še	kdo in ustvari nekaj podobnega, kot je nekdaj	A
ne z dobroto, ne s poštenostjo, ne s prevaro,	še	s prijateljstvom ne. Za njimi grem kot ovca	A
mu rečem? Da je v polju cvet, ki ga moram	še	danes utrgati. Da je v polju ranjena podlasica	A
da je sonce nad poljem žalostno, bi se smejal	še	bolj in me ne bi pustil. Jaz pa moram iti sama	A
neznane reke pod oknom, brez želje, da bi jo	še	kdaj slišala. Rada imam tuje stopinje v sosednji	A
bi ga objel, ni denarja, da bi ga preštel.	Še	solz ni, da bi za tolažbo jih imel. Tako čemi	A
Moj rdeči nagelj v sinji vazi večerna zarja -	še	cveti. Po gazi mimo borov pojdem nikamor se	A
dobri znanci, pod nami v snegu vas čemi. Morda	še	tiha noč prisede, ko se od dneva poslovi. Mimo	A
Kaj bi ne bilo! Saj	še	pes je kdaj vesel in če znal bi, bi zapel si	A
»Saj je vseeno zdaj je tako vse preč.	Še	malo in tudi nas ne bo več!« Kadar jo kdo obišče	A
temni gaj; svetle vprašam milijone: vrne li se	še	kedaj? A molčé zvezdice jasne, odgovóra ne vedo	A
Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le	še	ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje?	A
olajšuj gorjé. Kedór pa srečo uživa sam, naj	še	solzé preliva sam! MAVRICA Biserna lestva	A
Počivaj mirno, angel šibki, ki dni le šteješ, ne	še	let, počivaj srečno v topli zibki ko v popju	A
Zato le spavaj, angel šibki, ki nič ne veš	še,	kaj je svet, počivaj, snivaj sladko v zibki	A
sreče. Budí spomin mi krasnih dni, ko bil sem	še	kot si zdaj ti, spominja me mladosti brez toge	A
pretresa vsem kosti. »Joj, ti nesrečni ôtrok moj,	še	bolj nesrečen oča tvoj, ki kriv brezmejnega	A
cvetje je rahlo, čez noč se ospè; a žal je	še	meni po njem, o deklè! Tja doli po polju pa	A
dobro je za te! Na srečnem božjem nebi oj moli	še	za mé! SIROTI Cvetica nerazvita, rastoča vrh	A
stran 35 . / ZAOSTALI PTIČ In ti si edini	še	tukaj ostal, oj ptiček, od trume vesele? In	A
Navdušenost, čuj, poje rajsko pesem, na zemlji	še	enake slišal nisem. In nade duh naprot šepeče	A
uklene pa željê? Doklèr se prsi dvigajo, srcé	še	hrepeni, doklèr želje se vžigajo, pokoja, sreče	A
ŽIVLJENJE NI PRAZNIK Cvetočega lica, cvetočih	še	let zdaj prve korake namerjaš med svet ‒ nastlali	A
hrib strmán, počivaj tu z menoj, lahkó, lahkó	še	v samostan dospeš, dekle, nocoj!« »Da, romarica	A
romarica sem, gospod, a ne gor k cerkvi tej, od tod	še	daleč gre moj hod, mudi se mi naprej. Goré še	A
daleč gre moj hod, mudi se mi naprej. Goré	še	tri, doline tri mi prehoditi je, deroče globočine	A
kazni ti zadosti smrt, nje muka in nje strah?	Še	v grob celo tvoj sega črt, še mrtvi skruniš	A
in nje strah? Še v grob celo tvoj sega črt,	še	mrtvi skruniš prah? In to vesti ne peče ti,	A
spomenik, trpeč ljubezni kip. Tam naj kedàj	še	moj pepel počiva, kjer njegov ‒ a bo li skupni	A
ni nična svetloba jim dana. Nesvetega nič	še	ni prišlo v ta hram, duhovi le blagi kraljujejo	A
/ Meniš pač, da lanski list dom ti spleta	še,	in da jaz sem vedno tist, ko zdaj leta še!	A
spleta še, in da jaz sem vedno tist, ko zdaj leta	še!	Ti ne veš, da zimski čas cvet je naš umrl, ne	A
kako čvrstó, krepkó skakljaš, ko sred gora	še	pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj te	A
tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a	še	kot solza ‒ krasna! Krasnà si, bistra hči planin	A
učenjaka, ki nam preganja temo zmot, a bolj	še	cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot.	A
neutruden zanjo dan in noč. Značajen sam	še	v ljudstvu znáčaj oživljaj, goji in krepčaj	A
ogrinjam ž njim, po rajnkih nosim jaz. Umrla ni	še	mati mi, umrl ni oče še, za sestrami, za brati	A
nosim jaz. Umrla ni še mati mi, umrl ni oče	še,	za sestrami, za brati mi srce ne joče še. Še	A
oče še, za sestrami, za brati mi srce ne joče	še.	Še drage moje Bog živi, in zahvaljujem ga, a	A
za sestrami, za brati mi srce ne joče še.	Še	drage moje Bog živi, in zahvaljujem ga, a v	A
mi, več nisem bil vesel. Tedaj oblekel sem	še	mlad obleko žalno to, na grobe vzorov, sanj	A
oko, a usta zaprta mi nôsi, če treba, odpri pa	še	usta srčnó, nikjer dovolitve ne prôsi. Odprto	A
vzdišem koprneče: »Naj grem, naj grem s teboj	še	jaz!« Le hrepenel jaz bodem k tebi, ne bom po	A
rosni mladosti, in s kupo modrosti pojila me je,	še	bolj me je s kupo bridkosti. Postal sem med	A
cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, goré	še	krije sneg, ‒ zakaj nazaj? Nazaj v planinski	A
ti odpade cvet, prah bodeš in pepel!« Prišel	še	mnog, še mnog je trop, mar bo se kak otel?	A
cvet, prah bodeš in pepel!« Prišel še mnog,	še	mnog je trop, mar bo se kak otel? Ne!	A
in pepel!« . / . / stran 89 . / Nazadnje roj	še	priskakljá neskrbnih, jasnih lic, čist, kakor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani