še (3.501-3.600)

bedra žrtev krhljastih obrab. Kakor ponudba, a	še	bolj ukrep usoda kliče v roženkranski sklep	A
popotnik v angelski bisagi v rastišču zeta že in	še	sinu. Je favnov tulec poln med motivi, ki ob	A
razsodnik med blagimi in magi. In jaz med vsemi	še	najbolj nizkoten. Kdor najde milost pri usmiljenih	A
njej tisti, ki ga stari urbar baja. Pa išče	še	skoz zapoznelo inje ojezeritve bridke sredi	A
odmevne. Udarja z bičem in zadrgeta pod njim	še	sam, brez sreče enodnevne. Če pa, psalmist,	A
možatosti v možeh in dostojanstva. So igre trpke	še	nadaljevane. V odlok izobčenja, pregnanstva	A
hitro prostovoljno zraham. Če pa potreba bo in	še	zahteva, hrbet upognil bom pod palico. In da	A
zapahnem, pa sanjam, da sem z dobro rut zasut in	še	za odkupitelja izdahnem. Na pušpan, ki po meni	A
petami, zaman razvnet prekinjal ta obisk.	Še	prami so kopitasti tu z nami. Priklonijo se	A
tišji, tanjši so tostran sveta. Kako naj grem	še	tvojo srajco prat, čez leta gledal bom zaman	A
prijazno, ki mi vrtnico osmuka, ga kraj okronal bo	še	za kraljico. a tudi v njem brenkljajo hitre	A
Neguje kostno rano ruševin. Njegova roka mala bo	še	hitra. Gospod za pota božja poskrbi.	A
Nenehajoča budnost, ki prelestna bila je prvi hip,	še	drugi, a potem ‒ težak povod za izgubljanja	A
Kako bi mogel biti všeč ljudem!	Še	kaj jedi, otroštvo praznujočih, shlajenih do	A
166 . / So uspavanke in žalostinke opustele,	še	pticam niso več prijazen dom, in rože znotraj	A
oblicah je in se odpet zlati. Saj vem, da jih	še	nekaj ogovarja, egiptovsko temo še bolj zgosti	A
vem, da jih še nekaj ogovarja, egiptovsko temo	še	bolj zgosti, svetinje kažipotov, drugih rev	A
glasno lastno blagroval početje. Egiptovsko temo	še	bolj zgosti nesrečno in človeško tiho petje	A
bil do bližnjega soseda, kjer kosa se križavna	še	ne ne vrinja, je vržena sekira v lonec meda	A
pratelesu mojem je zelo otožen, egiptovsko temo	še	bolj zgosti. Odstavke pesnikovih muz in dev	A
izgled. Sem iz device zdavnaj postorjen in	še	do danes nisem opuščen. In še do danes nisem	A
danes nisem opuščen. . / . / stran 188 . / In	še	do danes nisem opuščen, kot da okrasek božjega	A
konjenica 18 Pomladni teloh 19 Igra 20 Izstopanje 21	Še	dobro 22 Prav potiho 23 Tako preprosto 24	A
k meni 51 Kroženje 52 . / . / stran 5 . /	Še	53 Po tebi drsim 54 Z daljnimi koraki 55 Morje	A
padem ob vzgibu enega v bolečine prepad duha in	še	telo boli. Kako bi tedaj vpila!	A
disharmoniji, vedno si ti drugje kot jaz in	še	kadar si čisto blizu, so razdalje še vedno prevelike	A
jaz in še kadar si čisto blizu, so razdalje	še	vedno prevelike ‒ ‒ vsak od naju gleda v svojo	A
toliko časa kot vstopanje. . / . / stran 22 . /	Še	dobro Še dobro, da sem bila prepočasna, sicer	A
vstopanje. . / . / stran 22 . / Še dobro	Še	dobro, da sem bila prepočasna, sicer bi me povozila	A
si, ljubljeni moj, najlepši na svetu. Nisem	še	srečala tako lepega moškega, ne v preteklosti	A
Sprejmi to, kar ti pravim, sam v sebi, saj	še	do sedaj nisi sprejel svojega bistva. Sprejmi	A
Ko bova spet šla na Snežnik, naredi, da bom	še	bolj globoko dihala prebujajoči zrak, naj tvoj	A
dimenzije teles, spojiti jih v eno samo živo telo;	še	stvari otrpnejo in se postavijo v ravnino postelje	A
Pa ti?	Še	Še so zaprta klasja, ki se ne bodo nikoli odprla	A
Pa ti? Še	Še	so zaprta klasja, ki se ne bodo nikoli odprla	A
meni . / . / stran 66 . / po lastni volji, me	še	vedno ne moreš zasledovati, ker sem tukaj, ker	A
priklilo v tretjo in se razraslo v spoznanje: »... in	še	kadar si čisto blizu, so razdalje še vedno prevelike	A
»... in še kadar si čisto blizu, so razdalje	še	vedno prevelike« (pesem V temi).Neka modrost	A
modernističnega sprenevedanja. Pesnici želim	še	veliko uspešnih zbirk, v kar pa ne dvomim.	A
8 . / Nad bolečino Pretepena in ubita in	še	enkrat in še enkrat ... ‒ se razpenja vedno bolj	A
bolečino Pretepena in ubita in še enkrat in	še	enkrat ... ‒ se razpenja vedno bolj ograjena v	A
poleg doslej meni znanega sveta ‒ ali svetov ‒	še	nek povsem drugačen svet, morda še mnogo povsem	A
svetov ‒ še nek povsem drugačen svet, morda	še	mnogo povsem drugačnih svetov.Tako je človek	A
nikoli nisem poznala konca. Zato mi ostaja samo	še	hip; ko ga izgovorim, pade v globino. Most	A
globino. . / . / stran 23 . / Most Nikoli	še	nisem legla kakor včeraj. Med velikani svetlobe	A
postavljeno, povsod ležijo pravi predmeti, malo jih	še	premešam in pomežiknem domačnosti. Tiho pada	A
izogniti ‚tragičnemu občutju življenja’. A to	še	ni vse.Avtorica je nadvse previdna pri interpretacij	A
suvereno obvlada pesniško govorico in jo skuša	še	bolj ponotranjiti. Najbrž nam ni potrebno govoriti	A
Vanja Strle obravnava palimpsestno izročilo	še	nikoli slišanega ali še nikoli povedanega in	A
palimpsestno izročilo še nikoli slišanega ali	še	nikoli povedanega in izpisanega.Zato je tudi	A
postmodernistično izpovedovanje, a kljub vsemu je treba	še	dodati, da nam pri nekaterih pesmih zastane	A
zbirka v celoti uravnotežena in niso potrebne	še	dodatne razlage. Življenjsko razodetje je pesničina	A
tistikrat pri naši hiši, hudo in pusto kakor	še	nikoli.Jaz, ki še nisem hodil v šolo, a sem	A
hiši, hudo in pusto kakor še nikoli. Jaz, ki	še	nisem hodil v šolo, a sem bil že nekak glavar	A
nam je molitev podaljšal z zamolklim glasom: »	Še	en očenaš za bolno mater!«Njegov vedri obraz	A
bolezen v živo. . /\ .. stran 6 . \/ Spali smo	še,	ko me je zbudil osorni očetov glas iz hiše,	A
pojde po zdravnika. Drugi moji tovariši so	še	spali, jaz sem potihoma smuknil s postelje in	A
goldinarjev. Za zdravnika trati denar ta bedak, ko ga	še	kmetje ne kličejo nikoli.« »Nikoli ne boš več	A
Reza se je ustrašila, zakaj odkar ona pomni,	še	ni bilo zdravnika v naši vasi. Prišla sta in	A
mrkih dnevih prisijalo sonce. Matere ni bilo	še	k nam, tudi mi otročaji nismo še smeli k njej	A
Matere ni bilo še k nam, tudi mi otročaji nismo	še	smeli k njej v sobo, a že tisti dan je prešla	A
hiše. Oče se je prijel dela, ona žena se je	še	tisti dan odpravila od nas in se vračala samo	A
bolehati. Že prej nam je predla trda, ko je bil	še	zdrav in jaz še nisem bil v šolah, kasneje pa	A
nam je predla trda, ko je bil še zdrav in jaz	še	nisem bil v šolah, kasneje pa so se ponavljale	A
vse in odhajal iz kuhinje, ko bi bil najrajši	še	jedel naprej, ko bi kaj imel; za zvečer pa ni	A
gneče v zimski mraz in da sem doma na stanovanju	še	dolgo trepetal v postelji.Konec tedna sem obolel	A
ki sem jo izpil na dušek. Zaprosil sem je	še,	a od mize sredi dvorane se je oglasil rezek	A
mirno sem zaspal poleg mrliča. Kaj vse sem	še	počel tisti sveti večer, ne vem več.Kasneje	A
čisti zavesti. Po končanem obredu se je duhovnik	še	razgovarjal z menoj.Prosil sem ga lepo, naj	A
sporočiti, da sem prestal glavno nevarnost, in me je	še	vprašal, ali naj pristavi še moje pozdrave in	A
nevarnost, in me je še vprašal, ali naj pristavi	še	moje pozdrave in novoletna voščila. Nisem, vedel	A
za seboj - saj se mi je jezik zapletal in se	še	znanih navadnih nemških besed nisem mogel domisliti	A
Zdravnik mi je povedal, da bom moral najmanj	še	dva tedna ležati in potem še dva tedna ostati	A
bom moral najmanj še dva tedna ležati in potem	še	dva tedna ostati v bolnici po predpisih, ki	A
sestra ter pustila knjigo na postelji. Tisti in	še	drugi dan je ležala knjiga nedotaknjena. Drugi	A
raztrgan, pač pa sem prinašal temu in onemu kaj in	še	očetu včasih dal kak petak ali desetak »za stroške	A
znanjem, a jaz sem vztrajno odganjal vse, češ da	še	nisem zdravnik, in če bi tudi kaj znal, nimam	A
»črno knjigo«. . /\ .. stran 23 . \/ Ta in	še	drugi spomini na Žokovo življenje so se mi obnavljali	A
da ste se zmotili v meni, a vedite, da sem se	še	bolj jaz v vas.Pri vsaki kaj vredni kmetiji	A
garala noč in dan, da je oskrbovala kopo otrok	še	dovolj dobro; celo možu je kupovala, kadar se	A
kar stopite v našo revščino, ki je od včeraj	še	jama razbojnikov povrhu!« »Kaj se je pripetilo	A
da smo spravili oba v posteljo; fant komaj	še	diha, stari pa kar cvili in ječi. Pojdite in	A
ječi. Pojdite in pomagajte, da ne bo nesreča	še	hujša!« Pred menoj je šla v sobo in snela plahto	A
in se že izliže. Tudi stari burkež ne pogine	še	zdaj, preveč nam jih je nakuhal, da bi se izmuznil	A
da bi se izmuznil kar na lepem; potreben je	še	dolge pokore.Vso odgovornost prevzamem jaz,	A
nasvetoval sem ji, naj si pritegne v pomoč	še	babico, ki je prišla pravkar iz šole in ni imela	A
da ne onemore, dva ali tri poliče na dan in	še	kako čašico žganja zjutraj ali ponoči.Zdaj res	A
Franco se zmenita, ona je ukazala, da tedaj	še	niste smeli umreti. Je že vedela, zakaj.	A
in trošil pole papirja na debelo. Omenim naj	še	njegovo izredno občutljivost; vsako besedo ali	A
hoteli dobro. Midva sva izhajala drug z drugim	še	dovolj gladko vsa leta najinega znanja. Komaj	A
ležale deloma odprte knjige in okoli njih in	še	po tleh razgrnjeni in zviti papirji vsevprek	A
priprav, a za tako delo treba poleg zdravnika	še	pomočnika.Ko se ti odstrani izcedek iz prsi	A
Ko se ti odstrani izcedek iz prsi, bo treba	še	večtedenskega zdravljenja in skrbne postrežbe	A
Gospodinja je že zdaj izmučena, jaz pa komaj	še	diham; vsak drugi dan imam stražno službo, da	A
ob treh pripravljen za prevoz. Za takrat mu	še	pripravite skodelico dobre kave s citrono.«	A
zdravniku na tistem oddelku s prošnjo, da mu	še	tisti dan napravi operacijo. Kupil sem spotoma	A
stekleničico konjaka in najel zaprt voz. Takrat	še	ni bilo niti v tako velikem vseučiliškem mestu	A
urejenih reševalnih postaj v današnjem smislu,	še	manj pa primernih vozil za bolnike.Ob določenem	A
se je ročno otresel mojega prijema, se nagnil	še	bolj proti zidu in z nogo brcnil vnic proti	A
vnic proti meni. Zgodilo se je takrat, da	še	danes ne pojmim kako.V tistem trenotku namreč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani