Po Kolpi plaval je mrlič, nad Kolpo je udlaval ptič. Odbije ura polnoči, po starem gradu vse že spi, hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdó, premilo prosi, presladkó: »Le pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.«