Gori Ti gora, kljubvaš starosti stoletni, na tebi ne pozna se časa ost; ko vrne se na zemljo čas prijetni, nekdanjo zlije čezte spet mladost. Cvetoča gledala si ti naróde, cvetoča videla njih rast in pad; čutila nisi ti močí usode, še zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad. Ko jaz v gomili črni bom počival in zelen mah poraste nad menój, veselih časov srečo bo užival, imel bo jasne dneve narod moj.