Duhovi imajo tam doli svoj grad, steklene so stene, srebrna so vrata, dvorana je v gradu, v nji miza je zlata, za mizo postavljen pa prestol je zlat. Na zlatem prestolu pa cesar sedí, na desno posadil si hčerko je zalo, ni taki lepoti še sonce sijalo, človeško okó je še videlo ni.
Vojaka poprime prečudna oblást, srcé se mu širi in huje mu bije, rudeča vročica mu lica zalije, pretresa vse ude neznana mu slast.