še (2.801-2.900)

tistega dne, ko sva v Raju opazovala ribe.	Še	veš, švigale so po vodi ‒ odmev tišine. Nemir	A
tavam po udih in organih. Na koncu pregledam	še	sanje. To je v ožilju.	A
Lastovica že gnezdi.	Še	ima moč in srečo nadaljevanja vrste. Moja vrsta	A
vesolja na tipalčice, členčiče ... Gola bit je le	še	zrcalna slika smrtne groze ‒ ena slučajnost	A
Od daleč se srečujeva. Ti	še	pod odejo čričkov, jaz že obrasel z žarki avgustovskih	A
Nato smrt po stopnjah. Do Lux aeterne in	še	čez. O avtorju Jožek Štucin (Cerkno, 1955	A
Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) I Ne bo	še	konca?Zdaj mi je zadosti, do vrha jeza mi je	A
Gorjé, ubogi narod je na škodi, po vrhu pa	še	svet mu krohota se! III Vsak svoje zakrament	A
Drugod je sedem jih ljudem zadosti, pri nas	še	osmi, nove je osnove, ki »sveto poprváčenje	A
svetom sramoté, grdé te vedno in ti za vse jim to	še	daješ hvalo; s častjo poprej si se imenovalo	A
Ti prosiš kruha ‒ on ti daje kamen; kaj ti	še	dosti dolgo ne slepari? Bog te odreši tega zlega	A
hodil, zdaj jeli vsi samí so k tebi teči; kako	še	dolgo boš za nos jih vodil! X »Zet«, tudi	A
ímate sedaj v Ljubljani ‒ ker tretja noče se	še	prav roditi ‒ ni mesta mu na tej, ne oni strani	A
ščipánje vseh je nepogumno; kam, vraga, naj	še	človek vprašat hodi? XXIII »Možjé, zakaj	A
posvetna so peresa in pobožna! Premogel ni težave	še	slovníške, napoti mož že peš se k Hipokreni	A
gumb« privežem si za silo, ne štejem se za to	še	med krojače, ki suknje, plašče delajo in hlače	A
počakaj, da si grlo malo splahnemo ‒ jaz stežka	še	dohajam Haderlapa! XXIX Slovensko zgodovino	A
hočeš zabavljáti mi, sirota? Ti, srakoper, ki	še	za stáro skaka? Med perjem še cvetè ti »mišja	A
srakoper, ki še za stáro skaka? Med perjem	še	cvetè ti »mišja dlaka«, perut dolgosti nima	A
cvetè ti »mišja dlaka«, perut dolgosti nima	še	života! Potrebna ti je gnezda še gorkota, prezgodaj	A
dolgosti nima še života! Potrebna ti je gnezda	še	gorkota, prezgodaj si iz njega palo, spaka.	A
čivkanje se tvoje zdi ti petje. Tvoj kljunček ni	še	vajen prav zobanja, in vendar jezno ‒ smešno	A
mi od konca delo je začeti, svoj prožni lok	še	enkrat mi napeti, klečéplaz, v te, da bode ti	A
dovolj priložnosti; poskusi eden naj, do danes ní	še:	pošteno pesem, v prozi naj kaj spiše; ne kažite	A
peresa, kaj takega, da bode sad kreposti; do zdaj	še	nismo videli ničesa: ni dela, kjer potreba je	A
imeli, Zoisa, Čopa, Kopitarja poznala je Evropa;	še	pomnijo jih starci sivolasi. Iz srca mater svojo	A
vodi; prvak, poglej, to tvoja je zasluga! Vse	še	bi pretrpela domovina, kar je grešílo se; to	A
ter hladi mi čelo vroče, Saj serca mi, da si	še	bolj močan. Ne bode ti ohladiti mogoče!	A
vinske, To je pač znano vsim ljudem; Pa slaja	še	so njena usta, Kar pa jaz sam na svetu vém.	A
tvoj hrám Temà je že zemljó pokrila, Jaz daleč	še	domú imám. Dokàj sem storil danes poti, Da trudne	A
Sercá sem tebe, draga! prosil, Na verh mi daješ	še	rokó; Za róko, dekle! lepo hvalo, Sercé mi bo	A
Vse to, kar si mi zdaj naštela, Vse to sem, in	še	več grešil; Kakó bi v lica zarudela, Ko bi odkritosrčen	A
ž njim začela, Ko bi res ti dal serce? Saj	še	meni sitnost déla, Ki sem bolj mu vajen že.	A
ljubezniva! Pusti v nemar te rečí; Kakor prej, se	še	ljubiva, Serca k tému treba ní. Oj tiho, tiho	A
Oj tiho, tiho, serce moje! Le malo časa	še	voljnó Prenašaj bolečine svoje, Saj dolgo treba	A
se mesto iz kratkega spanja.” „Oj tiho, saj	še	ne žvergolí Škerjanec verté se v sinjo višavo	A
verté se v sinjo višavo; . / . / stran 15 . /	Še	malo zatisni, moj ljubi! oči, Na persi nasloni	A
Od vsmiljenja so ti vnete; Na zadnje bi me	še	ljubila ti, ‒‒ Ti zlato, priserčno dete! Le	A
možém; Drágo res tvoje ni blagó, Kupec po verhu	še	smehljaj dobó. Lépe so tvoje černe očí, Dolgo	A
posebno možém, Česar bojim se, naravnost povém: Če	še	ne zdaj, pa dolgo ne bó ‒‒ Pa boš prodajala	A
na stranéh gorice, Petje krog po njih doní!	Še	mladost mi žari lice, Gorka vre mi v žilah kri	A
lepa voda? Oh! spominjam se naroda, Ki se tu	še	bolj mi smili! ‒ Kaj sloniš, ti lepa žena!	A
Neznan mu strah, neznan je up. Le énkrat daj	še,	majnik zlati! Da glédam zorni tvoj obraz; Ne	A
tice kukavice V zelenem bukovji bi glas; Enkrát	še	petje prepelice Med žitom, ki hiti že v klas	A
Da mokrega ne zreš očesa! Ne! sveti kómur	še	cveté Mladost, ljubezen, sreča dvojna Samotna	A
kriva, Da me le teši, nič ne dé! Ko je sercé	še	tvoje spalo V nedolžnosti otročjih let; Ko napokojno	A
V nedolžnosti otročjih let; Ko napokojno ni	še	plalo, Ko še neznan ti bil je svet; Ko mehka	A
nedolžnosti otročjih let; Ko napokojno ni še plalo, Ko	še	neznan ti bil je svet; Ko mehka sapa pomladanja	A
naj te ne moti moj! Ostani mu, ostani zvesta,	Še	enkrat prosim, predno grem; Ne vprašaj, kám	A
vračaš se domú bolnó. Ne jokaj, da ti žalovanje	Še	huje ne razname ran! Kaj ne?	A
vročem vzglavji vroča glava! Polnóč je že, jaz	še	ne spim; Pred duri grem, kjer ona spava, Da	A
gleda okó, Ko sam popotujem pot neznano; En sam	še	moker pogled v slovó, ‒ Potém se germovje sklene	A
ti sedaj v očesu solzé, Po meni jih boš obilo	še	lila! ‒ Popotne pesmi II Domú iz tujega si kraja	A
izbuja se hrepenenje; Kaj tí si mi bila, zdaj	še	le znam ‒ Tako sam, tako sam!	A
gledam zaželene, Veselje mi rosi okó; Oh! bó	še	kdo se spomnil mene? Saj sem spremenil se močnó	A
nar lepših krajih hrepenelo Enkrat te gledati	še	vsáj! Spolnile so se vroče želje, Spet zrejo	A
čase, Lepó in vedno si mladó; Obličje tvoje	še	smehljá se Takó ko nekdaj, mi ljubó. Sercé je	A
naj leva; En dober poljub, pa en krepek požir,	Še	eden in dva še, pa še ne bo mir! To serce in	A
dober poljub, pa en krepek požir, Še eden in dva	še,	pa še ne bo mir! To serce in dušo človeku ogreva	A
poljub, pa en krepek požir, Še eden in dva še, pa	še	ne bo mir! To serce in dušo človeku ogreva.	A
solnčno luč, kako bledí! In vender poludne	še	ni; Bom‒li sirota oslepela? 2. penica: Kaj	A
veča je svitloba, Da bi peklenska te hudoba ‒!	Še	tega mi je bilo treba, Kar izpraskala bi te	A
pa piče Trudne te reve čaka doma; Komaj se ti	še	noga premiče, Vendar surovež mirú ti ne dá.	A
iz puščave V obljubljeno deželo bolja pota.	Še	težja bo pa druga ti dobrota: Vžgi v sercih	A
Da nisi neumen, to dobro vem. Prezvito	še	zdi se mi tvoje ravnanje; Pretánke ti zanjke	A
povsod; Ta čast se ne zdí mi tako velika! Saj je	še	rujavec Iškarijót. Prevaril vsevednega učenika	A
tisto, Ki pravi: Čistemu vse je čisto. Le tó	še	samó, da te dèlj ne mudim, In da se spodobno	A
. / . / stran 83 . / Bolnik „Dej! pa mi	še	eno žlico nalij Osladne tiste pijače; Pa górko	A
ljudjé, Ležati vam moram po sili; Le persi so mi	še	malo slabé, Krepki so udje in čili. Pripravi	A
Oteti so kristjani, Marija svoje brani.	Še	dandanašnja priča vam To zgodbo čudovito Za	A
moj! Ko zjutraj na nebu zvezde bledé, Domu	še	le truden se vračam od nje. Vzemite, prijatelji	A
Srepó v kozarec vpiraš oči? Saj tebi	še	sije zlata mladost; Pomakni se k nam ter bodi	A
malo, sodnik strašán! Da gledam vsaj enkrat	še	beli dan. O glej, moj ljubi! kaj se mi godi	A
dal je bolečin. Glej grob med grobovi, kjer	še	trava Ne rase ‒ tam ti mati spava.”‒	A
za njo ‒ pošast Se plázi, pazi, voha sléd ‒	še	ena! Cel roj iz žréla vre!	A
Kitajsko k letu, kdo Španiji bo gospodaril,	še	svet bo svoj obraz ohranil?« In spet sem sam	A
že danes je s stolpa odbilo, jaz in mi vsi pa	še	vedno bedimo. Rekel sem: »Bratje, oči zdaj odprimo	A
vsak izmed nas zaživel, srečen bo takrat, da	še	živimo! Iz pisma Kako je tebi, draga moja	A
zamrl je nasmeh in mro narodi sredi boja? So	še	kot včasih pota tvoja, še sije ti upor v očeh	A
narodi sredi boja? So še kot včasih pota tvoja,	še	sije ti upor v očeh? Še veruješ, da bo v ljudeh	A
včasih pota tvoja, še sije ti upor v očeh?	Še	veruješ, da bo v ljudeh prav taka misel, kot	A
norijo od lakote in kolnejo vse vprek, čeprav	še	ni zapadel sneg! ... Ti in jaz Poslušaj me,	A
slabosti in kadar je ura trpljenja dvanajst, takrat	še	močneje začutiva svoje človeštvo, takrat je	A
Matjaž Bradati kralj Matjaž le spi, spi in bo	še	dalje spal, njega sploh ni, samo naš strah ga	A
v davnih časih, davnih, dobrih dneh ... Zdaj	še	lega tiho mir, tiho lega vsak večer, toda fantje	A
odšli so na vojsko. Kaj če drevi nad vasjo	še	miru, miru ne bo?! Nocoj Nocoj bi o zvezdah	A
molitev in jokanja. A mi, kar nas je živih	še	ostalo, smo kakor norci, brez srca, ki jim življenje	A
/ . / stran 31 . / 2 OKUPACIJA Pa bodi	še	več bičanja in ponižanja, bodi pot na Golgoto	A
več bičanja in ponižanja, bodi pot na Golgoto	še	tako strma in strašna, uprimo oči v sonce: Naše	A
tovarni Vse besede so bile besede in gospod je	še	gospod ostal, delavec bo kakor prej garal in	A
V prsih vre nam, usta pa molčijo. Danes	še	molčijo, a privrelo bo iz prs, iz prevročih	A
je otrpnilo, te ljubim bolj, kot bi te mogel	še	ljubiti kdaj. Poglej, ni malo naših, nas je	A
Zato te čutim v sebi bolj živó, kot bi te mogel	še	čutiti kdaj, zato ti pojem pesem o ljubezni	A
II Ne bo me strlo to, da ni te več ob meni,	še	više dvignil sem glavó, še bolj mi v prsih je	A
ni te več ob meni, še više dvignil sem glavó,	še	bolj mi v prsih je zavrelo, še bolj po žilah	A
dvignil sem glavó, še bolj mi v prsih je zavrelo,	še	bolj po žilah zakipelo ... Ti sama veš, kako mi	A
in ker te ljubim, prav zato sem stisnil pest	še	bolj krepko ... A kadar bo drugačen svet, se vrneš	A
rešetkami pomaga. . / . / stran 48 . / VII	Še	veš, ko si prinesla mi jasmin, in rekel sem	A
stran 50 . / 4 . / . / stran 51 . / Jesenska	Še	pomnite, tovariši, kako bilo je sleherno jesen	A
zidu klecnil si krvav. Ne vem, če tvoja mati	še	živi, ne vem, če ljubico imel si ti, a vendar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani