me (1.701-1.800)

lahkokril škrjanček, torej čuj	me,	ljubica, ne suj me s praga	A
čuj me, ljubica, ne suj	me	s praga! Oj tisoč zank	A
dete pomladi, z mehkim	me	glasom pozdravila je.	A
zopet v trudno melodijo	me	objamejo valovi. In drevo	A
sklanja, sladka ljubica	me	zove, kakor da lehno pozvanja	A
grobu Povedi, mračni	me	grobar, s seboj na zéleni	A
123 . \/ Ne slušajo	me	- brki moji. Nekemu literatu	A
da bi objel ga, da bi	me	objelo in mi voščilo:	A
minuto. Poljubil si, objel	me?	Res lepó!	A
131 . \/ Sinček, nič se	me	ne boj! Zapustil sem	A
njen profil spominjaš	me,	šepet, ki sem ga pil iz	A
tvojo rast, s pogledom	me	demoničnim umori! Končaj	A
bodi raj in tvoja noč	me	razsvetljuje naj?... III	A
jasnega neba? Zato prešini	me,	o Bog, zaneti mi večni	A
odtrgali, odstranili so	me	od prsi sladkih, ljubljenih	A
strašno pač okanili so	me,	rekoč: »Spoznavaj ga odslej	A
glupost, ki ž njo ranili so	me,	o njih dokazi, vrag odnesi	A
s hipotezoj hranili so	me	in zamorili v srcu slednji	A
zaklel; zvesto ljubiti	me	vselej...« In obrnila se	A
velikoj nočjoj ostavil	me	je; da vrne se, daj, galantni	A
galantni stotnik moj. Kako	me	je vozil po tihih valéh	A
o božja Poródica, da	me	uslišala boš?« No, druga	A
Marica! Poslušaj	me,	ljubljena hčerka mojà	A
mi, k meni prisedi in	me	ne gledi kakor hudiček	A
Oj, oj, nikari!... Pusti	me,	majka, pusti, točajka	A
krčmarka bo do čista zvéčer	me	obrala, kadar bodem suh	A
\/ Pesmi kritiku	Me	smo čebelice, letamo v	A
strizi, ne pridi blizi!	Me	se ne slinimo, me te ne	A
blizi! Me se ne slinimo,	me	te ne vikamo; v obraz	A
zagledam na cestah, kadar	me	pozdravi Tvoj ljubki smehljaj	A
mi se bo sprehajala, če	me	ta ne bi napajala, boljše	A
nič ne ve; kak s seboj	me	vedno vleče, koder hodi	A
deklica neusmiljena! Ti	me	raniš, ti mi braniš, de	A
se prikaži, al sovraži	me	srcé, povej, al ne? Up	A
res ona spi; al posluša,	me	le skuša, al za druzega	A
spava, naj bo zdrava, ak	me	skuša, nič ne dé; po nje	A
name se oziraj, ak nočeš	me	ljubít′; oči mi saj odpiraj	A
divjam, prijatlji prašajo	me,	Prašájte raj′ oblak nebá	A
val ne kam, ‒ kam nese	me	obup, ne znam. Samo to	A
bo togotne gnal nemili	me	ukaz. Moja stara ljuba	A
govorica ti zmeša, ko	me	zagledaš med drugmi ljudmi	A
ljudmi, marsikdej tvoje oko	me	pogreša, išeš okoli me	A
me pogreša, išeš okoli	me	s plašnim′ očmi. Večkrat	A
Sama sodila si préd	me	nemilo, sama me zmeram	A
si préd me nemilo, sama	me	zmeram še sodiš ojstró	A
de slabo plačilo, kdor	me	pri tebi zatoži, dobó	A
Morjá široka cesta peljala	me	je v mesta, kjer lepe	A
njih života zmotila nista	me.	Spet so se jadra bele	A
južnih sap napele, prinesle	me	nazaj; dekleta mojga ženo	A
tista cesta, moraš vzet′	me,	ljubček moj! de, pogledat	A
Oča so kléli, tepli	me,	mati nad mano jokáli se	A
dajte dragmu, ljubi óča!	me	na dom.” Učenec Klel	A
je, pustite, ljubi óča!	me,	de v dívnjak grem sprehajat	A
vse ljudi, tak vera moja	me	uči, al ljubiš me; judovska	A
moja me uči, al ljubiš	me;	judovska hči?” Odtegne	A
veš, de v zakon vzeti	me	ne smeš.” In šla je žalostna	A
Ugasni luč mi vekoméj!	Me	groba noč in strah obdéj	A
Ugasni luč mi vekoméj!	Me	groba noč in strah obdéj	A
/ stran 59 . / “Kako	me	nesel boš nocoj sto milj	A
strah je tebe tudi?” “	Me	ni, mrtvih ne budi!”	A
strah te mrtvih tudi?” “	Me	ni ‒ mrtvih ne budi.”	A
‒ V nos jutra sapa	me	skeli, brž vranec se zasukaj	A
Zakaj v prst posvečeno ste	me	zagrebli vi? Ker sem se	A
O srečne rovte! v vas	me	iti mika: al se bojim	A
ak nas ne hval′jo, naj	me	vzame zlódi Cel svet posnemal	A
slovim, še to, kaj pel bom,	me	poduči!” Pisar “Horacij	A
/ ki peče noč in dan	me	brez hladila, ki ni dobiti	A
Od déleč gledaš, draga!	me	prijazno; prevzetno vihaš	A
ljudem. Tako, al ljubiš	me,	al me sovražiš, kak bi	A
Tako, al ljubiš me, al	me	sovražiš, kak bi ti ustregel	A
brídko sliši zdihovati	me	brez spanja, ve že svítla	A
ino ve, ki mimo vodi	me	stezica, de jo ljubim	A
Draga! vem, kako pri tebi	me	opravljajo ženice, právjo	A
starka, ne bóta dalje	me	za nos vodila; ne bom	A
pevska žila? Nobena	me	še ni deklet ljubila,	A
se vije. Kolikokrátov	me	po mesti žene zagledat	A
življenja doba kratka, kjer	me	od tebe lóč′jo časi, kraji	A
sámo opravilo, dokler	me	v groba ponesó temnóto	A
Ah, tak podobo gledat′	me	device, Nebeške nje lepote	A
se nasproti. Ne bógajo	me	misli, želje vroče, drevesam	A
pogled ta, brez miru naprej	me	žene v obupa brezne po	A
očeta; de b′ uka žeja	me	iz tvoj′ga svéta speljala	A
upanje goljfivo; naprej	me	sreča gladi, ali tepi	A
sreča gladi, ali tepi,	me	tnalo najdla boš neobčutljivo	A
nekdajni, ak prav uči	me	v revah skušnja moja,	A
se sklenile póti naji,	me	tukaj vidiš zdaj v samotnem	A
družbo najno v glavi,	me	mož, ki je ta uk učil	A
prijazno v svoji šegi	me	pozdravi, pove, de préd	A
naju krsti. Al ena skrb	me	je morila vedno, de tí	A
sraga, in groba temna noč	me	ne objame, ti sužno moje	A
vojske sile. Ak sklene	me	s teboj krst, Bogomila	A
kdaj bo zakóna zveza	me	sklenila?” Bogomila	A
upa rajskem siji, nobena	me	ne bo premogla sila, bila	A
zeleni. Osrečit′ hoče	me	ljubezen sladka, al, kak	A
bila bi z mano zveza, ki	me	preganja vedno sreče jeza	A
vdajam se vetru, ki	me	razbeljeno meče na	A
JE Dovolj je, da	me	le pogledaš, in vroče	A
pogledaš, in vroče	me	prešine, od vsega	A
bom pri vratih, da	me	že s praga objame tvoj	A
moj svet - odnese	me	povodenj, se v gromu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani