me (1.601-1.700)

užaljen! Le še naprej	me	z usti šibajte, samo da	A
z menoj, da prvič vidi	me	nocoj, da starši mu mrtvi	A
zakliče: »Slušaj, sveti	me	opat! Pred mojimi očmi	A
v naslanjači »Preziral	me	nekdaj je svet, a zdaj	A
bode večen kes, če v noč	me	odpodiš nazaj.« »Komu	A
hram!« »Nikar, nikar se	me	ne boj! Saj sem poznat	A
zadnji blagoslov. Varujte	me,	otroci!Ko v tretje sine	A
tretje sine zor, sprejme	me	v svitlo sredo krilatcev	A
Nje slika Odvel v gradú	me	staro sobo upognjen starec	A
duši ne poleže, dokler	me	zakon z njo ne zveže!	A
zares s krvjo, kaznuj	me	Bog! Jaz vina v kelih	A
lahko: Iz bojnega vleče	me	plesa tja doli, tja doli	A
tožno in sladko obenem	me	vabi: O pridi, o pridi	A
že k meni v vas, nikar	me,	ljube verne, ne zabi!	A
kraljico spomina? Pustite	me,	starši, da pohitim do	A
tako sladko ... Poslušajte	me	dvorjanke ljube! Ve pri	A
odpusti, še preden obide	me	kes!‒	A
... « »Ne boj se	me,	priletni siromak! Jaz	A
plešo, kaj? Ogreval bi	me	venec, ker mrzla soba	A
čutil glasnica, tvoj oblij	me	zadnji blagoslov! Samozavest	A
Samozavest Ni malo	me	ne briga, kaj svet o meni	A
klepeta, v nebo deveto naj	me	dviga, ali peha na dno	A
ali se je svet? Ali	me	je kdo začaral v dobo	A
zre pogled, neobčutnega	me	boža cefirjev še pet.	A
vprašanje znamenito! Kdo	me	sodi po zaslugi, ki v	A
vame dahnil, na zemljo	me	v pregnanstvo pahnil.	A
strehe, vem, žalil nisi	me	nalašč. Resnice vir bi	A
slepec bi ne pal! Nalašč	me	nisi žalil, ne. Bolan	A
nisem znal. kaj vleklo	me	je v daljni kraj, kaj	A
je v daljni kraj, kaj	me	je vabilo nazaj. Kaj vleklo	A
vabilo nazaj. Kaj vleklo	me	je v daljni kraj, zdaj	A
slajših kup. Kaj vleče	me	še zdaj nazaj? Sam Bog	A
pobožno sprejame kdaj	me	neveselo. In vendar tvoj	A
pljuval je fej in fej, o, to	me	je z jezikom bičal! Pomislil	A
II. Dolgo ste	me	rešetali če gorim za vaš	A
breg in dol. Na tihem	me	je večkrat mučil, klevetniki	A
jezikom sikavim le draži	me,	pred lahkovernim ljudstvom	A
lahkovernim ljudstvom maži	me.	Vsakogar ljubi kdo in	A
slabši sem, če kdo sovraži	me?	Imam pravico sladko, da	A
hudobnega ljudem dokaži	me!	Imam spomin, ki razsvetljuje	A
vest, sodnico, ki tolaži	me.	Ketteju Enkrat samo	A
jezi vneti: »Rešiti more	me	le smrt, le smrt, nič	A
divjam, strupeni jezik tvoj	me	gloje, sovražiš me, kot	A
tvoj me gloje, sovražiš	me,	kot satan sam iz globočine	A
trn očem, imej še dalje	me	na sveti!« Literat V	A
sem v sobo ‒ pogledal	me	je in spoznal takoj.	A
Glasno mu vse potožil, kako	me	obup razjeda pekoč. Na	A
sem zaspal. Zazibal	me	je v spanec ljubo šumeči	A
mrtvecem zvoni. Kot zmija	me	napade vsiljiva misel	A
skočim. ‒ Spreletal	me	je mraz.‒	A
doživim jaz malo, težé	me	leta ‒ čaka grob.« V dolino	A
boja. Ah, kadar napade	me	misel strašna, da ti bi	A
storim, z ljubeznijo večno	me	vnemi!‒	A
‒ nič drugega ‒ hitro	me	vzemi!« Naprej ali nazaj	A
prga, in nekaj že let	me	kar naprej po nogah vedno	A
spočitih trga. Pa kar	me	tako peklensko jezi, je	A
bilo podoba sveta. In ni	me	naravnost povedati sram	A
krilih Ikarovih vsaj spomin	me	nesi pod nebo: V mladost	A
potrt in mračen in skoro	me	je družbe sram? Ljudem	A
mojih zmot, a svet bi	me	morda obglavil, ko hodil	A
Saj je proč V kakem	me	spominu nosiš, k srcu	A
dan zelene? »Hrepenenje	me	je gnalo.« Kakor tebe	A
oltar, pa ne, da v grob	me	ponesó? Misel moja, pusti	A
Misel moja, pusti	me	Misel moja, pusti me	A
me Misel moja, pusti	me,	jaz ti dam slovó, bilo	A
ah, zaradi sanj usoda	me	preganjala. Sreče ne želi	A
hrepeni. Misel moja, pusti	me,	jaz ti dam slovó, bilo	A
ljuba moja; da ne maraš	me,	bi rada drugim, meni pokazala	A
. stran 19 . \/ zrejo	me	prijazne deve, smehljajoče	A
bi rada, da ne ljubiš	me,	ne maraš; da me ljubiš	A
ljubiš me, ne maraš; da	me	ljubiš, jaz povem ti,	A
vedno mi pravi, kak rad	me	ima, no, jaz pa se delam	A
/ Res, deklica, ti	me	ljubiš Res, deklica	A
ljubiš Res, deklica, ti	me	ljubiš? Saj ni povedati	A
sramovala bi se; in kakor	me	gledaš nedolžno, nedolžno	A
zopet si mi dala, ko si	me	ljubó pogledala, in ko	A
ah, v boj opasni kliče	me	car. Da se še ljubiva	A
podbradka! Do enajstih	me	ljubila, potlej me poditi	A
enajstih me ljubila, potlej	me	poditi jela... Vzela mošnjo	A
zaprla hišne duri je in	me	spodila strani. Klobuka	A
belega nemirna ne ostavi	me,	pa ti, dekle, ozdravi	A
pa ti, dekle, ozdravi	me!	V mlinu V zéleni dolini	A
odvrnila tudi. Danes sreča	me	prijatelj: »Hálo, dva	A
sosedu porogljivo dragi	me	obira: »Glej, kako je	A
bradica lepà. Pa ne boj se	me	nikari... ni se ti odmajala	A
ni zanimala mantilja	me	po modi tvoja bradica	A
tvoja bradica lepà, ta	me	je zanimala, in kjer si	A
bradica lepà. Sladka	me	je pač radost v kapiteljnu	A
Ah, in vendar bode	me	opravljala, ovajala, kadar	A
stran 75 . \/ Ljubi	me,	deklica Ljubi me, deklica	A
Ljubi me, deklica Ljubi	me,	deklica, nad mi ne jemlji	A
jemlji, ah, in ohrani	me	v materi zemlji. Gledal	A
»Stvarnik ni vstvaril	me	za preiskávanja, ni me	A
me za preiskávanja, ni	me	ustvaril za sama zabávanja	A
zabávanja, le za ljubezen	me	dihnil je vate, le za	A
trgaj podplate.« Ljubi	me,	deklica, in ne oviraj	A
/ Še lani je ljubila	me,	a letos zapustila me je	A
me, a letos zapustila	me	je ljubica mojà. In še	A
stráni, vest mojà, ne kliči	me,	daj, ugluši vest, vihar	A
vdani, ali, blisk, uniči	me!	Ni ga, ni ga moji duši	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani