Doma očetu, meni razodeva, kar prerokváli nékdaj so preroki, kak, kar grešila sta Adám in Eva, na križi operó krvi potoki, popiše nama strah sódnega dneva, vse čudeže, ki vere so poroki; kar védet′ treba je, zloži po vrsti, ker sva mu vse verjela, naju krsti. Al ena skrb me je morila vedno, de tí med njimi si, ki Bog jih čti; večkrat sem v sanjah vid′la glavo čedno, bledó ležati na mrtvaškem prti; sem trepetala zate uro sledno; de bi nebes ne zgrešil v bridki smrti.
Mož božji mi bolnó srcé ozdravi, ker, de zamóre vse molitev, pravi.