me (1.501-1.600)

Nikar, nikar! Rajši	me	pusti. Vidiš, tudi moja	A
zapisal. Ne pregovarjaj	me	več.Če bi ne šel zaradi	A
ali rajši ne hodi! Pusti	me,	pa vzemi drugo.Mati ti	A
Slaba sem. V prsih	me	boli že dolgo. Lojz.	A
je sanjalo ponoči, da	me	je prišla obiskat.Čuli	A
peti nisem mogla. Srce	me	je bolelo.In se mi je	A
Ančka. Oh, da veš, kako	me	je strah!Kako očetu prigovarja	A
vse na svetu. In tako	me	je strah, da greš!Kaj	A
Ko bi ti vedel, kako	me	je strah te Amerike!In	A
Jaz hočem vedeti, če	me	res ne ljubite?Absolutno	A
kravate in klicali so	me	za Ivana. Ema.Da, da	A
tako je bilo. Ali čemu	me	spominjate na tiste neprijetne	A
Amerikanec. Oh, Ema! Poglejte	me,	kaj nisem dosegel mnogo	A
nisem dosegel mnogo? Vi	me	poznate še od takrat,	A
kvišku. Ema, ljubite	me!	Ema.Vi zapovedujete	A
O ti, kako si... Pustite	me,	pustite!Takoj! Amerikanec	A
sladka! Ema. Pustite	me!	(Iztrga se mu.)	A
slabo in mehko. Kaj	me	res ne ljubiš, Ema? Emica	A
Emica, kaj je mogoče, da	me	ti ne ljubiš? Ema gleda	A
pameti sem... Omamila si	me...	Pojdi z menoj, jutri!	A
moja, moja... Reci, ali	me	zdaj ljubiš? Ali me ljubiš	A
ali me zdaj ljubiš? Ali	me	ljubiš? Ema leži omamljeno	A
pa vse jedno je, ljubi	me,	ali pa ne... Ema se	A
Nečem tega, nečem! Pustite	me!	Amerikanec.Ti me ljubiš	A
me! Amerikanec. Ti	me	ljubiš! Ema.Ne vem!	A
Tako torej! Hm, pozabila	me	ne bo nikoli! (Pristopi	A
Matijče. Oho, Metka! Kaj	me	pa ti prestrezaš sredi	A
Moram. Ogiblješ se	me...	Matijče.Ogibljem?	A
Taka sila mi je! Oženil	me	boš, da veš.Nečem, da	A
Kaj mi nisi rekel, da	me	boš vzel?Kaj nisi rekel	A
In zaklinjal si se, da	me	imaš rad.In pri svoji	A
materi si se zaveril, da	me	vzameš za ženo.Kaj ni	A
tako, ko je prekasno! Kaj	me	ne razumeš?!Moraš me vzeti	A
me ne razumeš?! Moraš	me	vzeti, slišiš!Prosim te	A
lepo te prosim, ne pusti	me	tako.Oh, jaz sem te imela	A
Povedal sem ti svoje, pusti	me,	da grem svojo pot! Metka	A
srca te prosim, usmili se	me!	Ne boš se kesal.	A
hvaležna. Matijče. Pusti	me!	Ne bodi sitna!	A
Nikar! Nikar	me	ne uniči!Saj nisi tako	A
srca! Kaj naj počnem, če	me	pustiš?!Oče me bodo ubili	A
počnem, če me pustiš?! Oče	me	bodo ubili. Matijče.	A
Neumen bi bil. A zdaj	me	pusti. Metka.Ne, ne	A
vstaja. Moj Bog, pustil	me	je!Odšel je.	A
Uničena sem. Ubil	me	je...Kaj je dejal?!	A
skrbeti za kot in rediti	me,	ampak za denar se le zdaj	A
rokah in marsikakšna misel	me	je skrbela v moji kmetiški	A
vun.) In spominjajte se	me	včasih! Torbarček dekletoma	A
korajžil na pot in zdaj	me	je strah.Če se Ančki kaj	A
če se Ančki kaj zgodi,	me	ne bo nikoli več. Pečarica	A
graščák jo, »Ne boj se	me,	krasno deklè! Oh, koj	A
še sovragi! Ali, čujte	me,	sinovi moji, Pómni, Mojmir	A
»Ej skôro, ej skôro	me	v grob položé, Ob njem	A
stran 43 . / Veže nánje	me	ljubezni spôna! Glej,	A
drag?« »Zastónj oča hodi	me	čakat, Zastónj si napénja	A
domá; Pogrešal ne bode	me	nikdo, Ko s tega izginem	A
trpím.« »Sramôta bolí	me,	sramôta, Da Srbu zdaj	A
A, kralj moj, ko smrt	me	poljubi, Zakličem, da	A
je Trubar imé, Saj kdo	me	utegne poznati ...«	A
hiše, Poprôsil ponižno	me	je za vhod, A Primož Trubar	A
psalme péti, Zdaj večno	me	bode slovenski slavíl	A
In vender, vender ljubi	me,	In zvesto hrani mi srcé	A
prišli bodo póme. V klet	me	zaprli globôko, O zarji	A
sakristán bo sivi V cerkev	me	nôsil visôko.« »Menihi	A
vsakter Vsak dan iz zlate	me	čaše?..« Posluša starec	A
S stén obrazi gledajo	me	resni, Radovedno váme	A
Zajčkih. Grôza skoro	me	obide rahla. Sam ne vém	A
je vlít.« »Če sladka	me	vsebina Zanêse pod nebó	A
prekrasna! Klet prostrana	me	objame hladna. A v sredini	A
bo ‒ pokora? Poljubi	me,	oj Zora!« Attila in slovenska	A
štirih? ‒ posili že skoro	me	sméh ‒ Ne, »on« ni!	A
Zaklád Matijažev skrbí	me,	Ki v ječi vzdihuje mi	A
« »Kdó sem, vprašaš	me,	neznanec smeli? Po krvi	A
Tahi imétje, Orópal	me	s krutoj rokój. Zató,	A
Ha-ha, bratje, sram	me	je, a res je! Kmetje to	A
Ne, ne! Vára luč očíj	me	mojih! Zájmimo si, bratje	A
diha ji pozdrav. Duh	me	po samotah vodi, kakor	A
stran, ali drag spomin	me	vleče ven iz sobe ‒ ven	A
II. Sprejmite zopet	me,	domači logi, v prijetni	A
dospeti k vam! Sprejmite	me	in pomirite srca mi čute	A
milo, kaj v tuji svet	me	je gonilo. Dokler ni človek	A
17 . / Zato hladite	me,	domači logi, prijatelji	A
so zlati, kjer dvigal	me	sladek je vzlet, kjer	A
‒ Ti ljubiš	me	iz duše svoje svete, in	A
družeb veselih srečava	me	roj. Vendar, o jezero	A
da krvavi mi, da peče	me	rana, kadar se nate spominjam	A
tožna vrba zeleni, povedi	me,	stopinja! Solza pred svetom	A
stopinja! Solza pred svetom	me	je sram, izjokam naj si	A
tam! Solza pred svetom	me	je sram, pred Bogom ni	A
bili. Kaj briga svet	me,	ki se bo rodil! Zanj bodem	A
prav kot bi mislil, da	me	ume svet, v ubranih, milih	A
In tega srca ni bilo	me	sram in tega srca me ne	A
bilo me sram in tega srca	me	ne bode sram, dokler bom	A
krajša meni ... Temo, ki	me	obdaja v toplem ždenji	A
če k veselicam opominja	me	nad ostre zime cvetnato	A
Ponesi jadrna stopinja	me	iz mest zaduhlih ven,	A
Presladek čut vsega prešinja	me	... O, ve pomladi ure večnozlate	A
/ stran 97 . / Povêdi	me,	odkoder ni vrnitve, s	A
do tebe ves je preminil	me	črt, četudi kazen naši	A
hrepenenja doba mlada, seleča	me	od zemlje v lepi raj!	A
104 . / Le še naprej se	me	ogibajte, ne mislite,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani