V deželi koj trobente glas zapoje, od Bogomile drage mene loči, junaško bíli smo z Valjhunam boje, vesele zmage dan nam ne napoči, pomóril meč je vse tovarše moje, beg je moj up, gójzd je moj dom pričjóči. Nespametna bila bi z mano zveza, ki me preganja vedno sreče jeza.” Bogomila “Ljubezni prave ne pozna, kdor méni, de ugásniti jo more sreče jeza; gorela v čistem, v večnem bo plaméni zdaj, in ko mi odpade trupla peza; v zakoni vender brani sad mi njeni vživáti z Bogam trdniši zaveza.