me (2.101-2.200)

se, orel stari, in sram	me	je za prošli čas ... Prešla	A
detetom čuje. Kara tiha	me,	temna noč, kara vest me	A
temna noč, kara vest	me,	srce ne umeje; tako veter	A
tebe, tako življenje drvi	me	brze meje ‒ vsake dveri	A
srcu mi težko, zapustilo	me	je verno dekle moje, in	A
in veselo kakor ptica	me	pustila je ‒ tako. Videl	A
Res, oženil bi se, pa	me	svatov je sram ‒ bi povešal	A
Res, zaljubil bi se, pa	me	ljubice sram ‒ bi povedal	A
iz vsega srca: obvaruj	me	blamaž kristjana vdanega	A
vsega dognanega; obvaruj	me	barbarstva in vsega neblagega	A
vsega neblagega, varuj	me	varstva prijatla predragega	A
mraku se domov, pa breze	me	pozdravljajo, od mene	A
prednje, tako govori: »Čujte	me,	bratje, in, oče vi, on	A
Bog, moj Bog, zakaj si	me	zapustil?"). ATRIJ (str	A
je bil brezpogojen. Se	me	je vprašalo, če želim	A
PREPISANA MISEL Nastop	me	čaka vsako jutro. Preselim	A
ni pomoči. Zalijejo	me	plini, ki morijo. Krivde	A
oči špricne srce. Vrana	me	ljubi.Ko leti nad Korziko	A
klesanih ploščah. Zeblo	me	je v tačke in strah me	A
me je v tačke in strah	me	je bilo križarjev, ki	A
zalajal. Neki slikar	me	je takoj poviziral na	A
Prijatelji za mizo	me	pocukajo za rokav: Ajde	A
stran 41 . / DVA Skrbi	me	kamenina, ki se je dvignila	A
od sedaj blažja. Kaj	me	sploh boli? Vem, nič.	A
mi nagaja, mi laže in	me	privaja na privide. Pustim	A
Ime ji je Zvezda. Kliče	me	vsak dan.Po telefonu,	A
Dotaknemo se s čutili ‒ sluh	me	vidi, vid me sliši ...	A
čutili ‒ sluh me vidi, vid	me	sliši ... Telo je vse bolj	A
pomladi Sprehajalna drevesa	me	navzkrižno zaslišujejo	A
Jutranji niz Zvečer	me	zvleče v molk do jutra	A
je vedno nežna roka, ki	me	treplja. Trenirana roka	A
blaženost višinskega stanja	me	dela majhnega. V mrak	A
Prepih Ob oglatih dnevih	me	razpiha na primarne sestavine	A
Zakričim v dan ‒ svetloba	me	moti! Odtekajo mi noge	A
ostankih zime. Obšlo	me	je: Pogled na svet je	A
65 . / Tarča Jutro	me	zaloti na pločniku.Drenjajoče	A
Sramota, sveta jeza	me	pretresa; Slovenci smo	A
v naši krvi čutim, ta	me	bôde. Napako tujo vidim	A
več je škode; ta peče	me,	ta vnema mi togoto!«	A
samopašnost vodi ‒ tešili so	me	znanci: » Miren bodi!	A
Primorec« rajni gledal	me	je sumno. »Tu ali tam	A
jaz? ‒ Ko cvetje, petje	me	obdaja, ko ljubi vse,	A
bi rad, ljubiti strast	me	žene, v možá se radostno	A
šibka veja? Ljubezen	me	navdaja najgorkeja do	A
hinavca se ogreti, naj sili	me	zapoved najostreja. Soneti	A
zelení. Ni čudo! saj	me	je obiskala Ljubezen čez	A
svetu vém. Kar žala misel	me	obide: Al misliš tudi	A
naročje tvoje Naj kmalo spet	me	pripeljá. Če pa si mene	A
pijè! „Boš, ljubica!	me	prenočila? Popotnik terkam	A
ti dala, Ti goljufal si	me	gerdó; Izpred oči mi,	A
poljubovala, Ljubó si božala	me	ti. Glej, ko takó slonim	A
sólzo, Ter si vprašala	me	plahó: „Kaj solza, dragi	A
stran 8 . / Iz mehkih rok	me	pusti, dekle! Kakó jaz	A
sladka last! Stisni	me	na bele persi, Sladki	A
persi, Sladki strup vmori	me	naj; Ti si mi življenje	A
v persih vstaja, Ljubó	me	hodi pozdravlját. Oblaček	A
Poslala zgodaj zvestega	me	sina; Up v mladem sercu	A
všeč ni tu, drugam Urna	me	popelje cesta. Kakor tica	A
Fontainebleau Kaj gledaš, skrivàj	me	od strani, Pol vsmiljeno	A
ti vnete; Na zadnje bi	me	še ljubila ti, ‒‒ Ti zlato	A
mi podaj rokó! Stisni	me	na persa svoja, Roko krog	A
potem zaspati, Zagerne naj	me	večni mraz. Rad slišal	A
pomladna noč! Kakó	me	božaš prilizljivo; Mladost	A
dihajoč, Kaj vabiš, maj!	me	zapeljivo! Psi lajajo	A
prijazen glas! Tako si	me	pozdravljal v noči, Ko	A
dvojna Samotna postelj čaka	me,	Mirujte persa nepokojna	A
resnična, ali kriva, Da	me	le teši, nič ne dé! Ko	A
grem; Ne vprašaj, kám	me	pelje cesta, Od tebe strani	A
‒ Ti	me	spremljaš neprestano,	A
tiha žalost! Spremljaš	me,	ko tíh čez polje grem	A
izbujaš zopet spanja Z mahko	me	ročico rano, tiha žalost	A
žalost! Zapustila pač	me	boš, ko trudno moje Truplo	A
upijte, ne svarite! Kaj	me	čaka, dobro vém; Svoje	A
nima želj sercé. Zdaj	me	zibljejo valovi, Rahla	A
sapica pihljá; Jutri ljuti	me	vetrovi Potopé naj v dno	A
svetu sem sám, Saj ti	me	nisi nikdar ljubila!‒	A
poslednjem žari; Nikar ne miluj	me,	ko dalje grem, Rokó mi	A
polji hodila; Ko čaka	me	gozd zaraščen, teman,	A
bom; In vender ‒ žalost	me	obhaja, Ko mislim nate	A
iz nekdanjih dní, Strah	me	in žalost me obhaja ‒	A
dní, Strah me in žalost	me	obhaja ‒ Sercé se mi domu	A
drago sercé! Pregrešno	me	gnalo je poželenje; Zdaj	A
Kako bi bil hud, da	me	nisi čakal? Hvaležen sem	A
Zató si za pét minut	me	zamudil. Preteklo deset	A
Ne vprašaj nikar, kaj	me	je vžalilo, Da prej, ko	A
povodnji roži. Ti, če	me	ne moti moje sercé, Žaluješ	A
Obup zagrinja v tamne	me	peruti, Da nam posije	A
rešivni dan. V tej žalosti	me	glas tolažit hodi, Sladkó	A
Po pogrebu Bratje! ko	me	zakopali V tujo bodete	A
dobím; Potlej pa čaka	me	ónkraj jame Večno plačilo	A
ženitovanje Iz spanja	me	je spravilo na noge.	A
te ne bo. 7. Da si	me	prekanil, se bahaš povsod	A
‒ „Nikar	me,	prijatelj! krivo ne sodi	A
domača „vila” Ni v sanjah	me	iz volila. Da naj budim	A
zgodilo, Ne pravim, da	me	ne bo veselilo. Če kdo	A
zjutraj ni jemala, Objemala	me	ní ljubó. Na cesto me	A
me ní ljubó. Na cesto	me	je vergla mati, Ko mlada	A
meče se žival; In tam	me	nazega červiča Popotnik	A
tiste pijače; Pa górko	me	v odejo zavíj, Ker noče	A
stran 84 . / Oh! ko	me	zagleda pred seboj, Kakó	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani