Kak čudna v teh deželah je navada, da tujka še ne trka ne pri hiši, brez trkanja bi v moje srce rada... II Oj, Emil, Emil, detece veselo priteče k meni v srajčki in sezuto, da bi objel ga, da bi me objelo in mi voščilo: »Tata, dôbo úto!« Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo in v lice, s cvetjem dražestnim posuto, in v očki gledal bi življenje celo, a mislil bi, da gledam le minuto. Poljubil si, objel me?