me (1.801-1.900)

dojela: tako edino	me	vznemiri utrip drugačnega	A
kdaj pa kdaj, in ti	me	ljubiš po svoje, ne	A
svet drobi. Svetloba	me	več ne slepi, ni	A
ne slepi, ni strah	me	grabežljivosti	A
Nekdo vabi, nekdo vabi	me	na ples pod vrbami -	A
in zaspala, ko v snu	me	nekaj zaslepi - na	A
od sonca močnega,	me	vabi in mi govori:	A
iztegnila, z močjo	me	k sebi je prižela.	A
odmaknila, kakor da	me	je strah in sram, v	A
se še zdaj zgodi, da	me	na robu te dlani čudno	A
potrkala, pogledala si	me	in rekla: "Tvoja sem	A
tako blizu je stal, da	me	je stresel hlad, ki	A
priprtih oči, ki so	me	zviška oplazile, so	A
spletajo. Res je: objel si	me,	in sem od blizu videla	A
in že so povabili	me	nedaleč od te hostice	A
hudi soparici nekdo	me	ljubil je, ne ti. Predirno	A
sestrico, odpeljeta	me	v pravljico, zdaj z	A
tesno, v očeh oči,	me	še nihče pogledal ni,	A
KOT NEKDAJ V hosti si	me	objel, kot da nestrpno	A
OČITANJE Mirno glédaš	me	devíca, mirno pred	A
smém; žálost trla bo	me	véčno in vmoríla bo	A
véčno in vmoríla bo	me,	vém. Razpršíla zlóbna	A
nezvésti tvój. Zdaj morí	me	tóga žálna in vmorjén	A
vzdihújem in kjér távam	me	spremljúje svít gorèč	A
vznemirjúje še ko spávam tvój	me	ljúb poglèd ljubéč.	A
krásno ti deklè. Sílne	me	moríjo bóli -- póka	A
s sládko nádo tvoj	me	ljubeznjív poljúb.	A
156 . / I Okrog	me	pôta vôdijo neznána.	A
domáča zgódaj vže si	me	vodíla! Kaj ti,	A
poslána? A le vôdi	me	do jáme, zvésta mi	A
stari srčni ráni smrt	me	v hládni gr�b ne vzáme	A
kúpa sólz, obúpa	me	spremljúje noč in dán	A
rán, obúpa. Ne prašaš	me:	odkód in kám? Le polniš	A
/ stran 160 . / Kakó	me	sódi drúgi svét v	A
8 ”	Me	stísnila máti na svoje	A
pregánja od tákrat	me	síla zapúšča me sreča	A
tákrat me síla zapúšča	me	sreča nemíla.“	A
srcu pa kljúje duševni	me	jád; mirú pa ne dá	A
goríš, ki vnéto vže si	me	ljubílo ko védel nísem	A
zlóbna síla od tébe	me;	nesréčen bom, ko slédnjič	A
ognjišče -- tiha groza	me	sprehaja. Kažejo	A
TOLAŽBA pregánja sovražni	me	svét. Ko jutro megléno	A
kar spomni na dnéve	me	sréče nekdánje sladké	A
-- -- --	Me	zvabil je slovésen zvon	A
je dnévih, ko zíbal	me	ljubezni mir, ko spal	A
ne vsáhne ne zapustí	me	níkdar vèč.--	A
trenótka, ko zapustíla si	me	tí.--	A
takój je vníčil, moré	me	bolečine, prej neznáne	A
osáti, ne môri več	me	z roko svojo krúto --	A
krúto -- s poglédi	me	prijáznimi bogáti.--	A
nesréčna poezíja! Kam	me	tíra?!--“	A
mi v čásih, ko zíbal	me	v ljubezni sladke glásih	A
Glej! v nekdánje čáse up	me	le prestávlja.-- --	A
míru se svetíla:	me	skrbna roka varno je pokríla	A
in petje sladko spanju	me	oddálo, v srcé mi zrna	A
storíle. Takó po svítu	me	ljubezni srečne močnejše	A
darec brez uspeha vsak	me	bíje Dokler so iskre	A
iz gostilne; kar praša	me	spotom': Kaj mi je	A
jaz. zdaj pa vznemírja	me	strah, da me obíščeta	A
vznemírja me strah, da	me	obíščeta spet.	A
življenje, zvest izdal	me	je obràz!“ -- Strohnel	A
veselje hrupne vabi. Le	me	sprejmi, senčni gàj.	A
ptíce néba slavíjo	me,	in cvetke, dišeče družíce	A
s pokloni častíjo	me.	In hláden veter píha	A
čas bi podíl. Budíjo	me	žalostne misli v sanjàh	A
ko bi tolažil z besédo	me	kdó, bi rekel takó	A
se vince blestí! Mnog	me	še čaka do mesta korák	A
mi srcé ... O, ne ljubiš	me,	vesélje: slavca pesmi	A
MATERI Mati! vsak	me	zaničuje kdor me revnega	A
vsak me zaničuje kdor	me	revnega pozná. Duša	A
tožbe obmolčé. Ti	me	ljubiš: vsega svéta	A
vèč; in gréje spet	me	dom gorák in vína	A
življenje, in srce	me	vleče za njím.	A
4 okróg so ves dan	me	podíli; pa kómaj sem	A
uméti; odnésla si daleč	me	proč od nebes -- kaj	A
hití mi teló, moj duh	me	še sílneje žêne.	A
têbe ker še nísi vrgla	me	raz sêbe. Oj predrági	A
sêbe. Oj predrági, več	me	ne ljubíte, me v veseli	A
več me ne ljubíte,	me	v veseli družbi ne trpíte	A
svetlo solnce, več	me	ne ogrévaj! Zemlja	A
ogrévaj! Zemlja lepa, vrzi	me	raz sêbe, ker nezvéstnik	A
ter izdálo srce, ki	me	ljúbi ... Oj zató me	A
me ljúbi ... Oj zató	me,	zemlja ti, pogúbi.	A
mestni hrup. Vedrí	me	spet na dóm spomín	A
sreče: v mesta hrup	me	burno vleče, vsak vesélo	A
gospód; mrzla noč okróg	me	žêne, níkdo ne pogléda	A
odmévi kak pretresate	me	čudno. Kot prijetne	A
Mati, mati, daj poglej	me!	Naj v oko ti zrem prijazno	A
brusil na kaménu, da	me	bog očísti ... A tedàj	A
ljudjé mi, in ves narod	me	časti - svetníka, in	A
môje ude, da ohrábriš	me	za težko delo in v	A
težko delo in v nebesa	me	popelješ ... Amen!“-	A
ves svét. A čujte	me!	Ní li to blazno, kakó	A
réšil veríg. A čuj	me,	vladar ti premodri:	A
je oče? Oh, naj nebó	me	ne čuje!...	A
draga moja, naj osreči	me	ljubezen tvoja ...“	A
Res prehudo, Mahomed,	me	sodiš! Ko po svetu	A
duše, vsega srca, čuj	me	danes, oh saj danes	A
umrjem od ljubezni. Čuj	me,	lepa Rozamunda, čuj	A
lepa Rozamunda, čuj	me	danes, oh saj danes	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani