me (1.901-2.000)

svojo, daj, poljubi	me	v slovó; naj v objemu	A
bolan hudó, ozdraviš	me	le ti samó en sam poljub	A
rokó. Objema zdaj z rokó	me	tó. Vsak dan v objemih	A
ako tvoje srce ne mrzí	me.	“ In Havili odgovarja	A
bridka sreča polni	me	v objemih, divna žalost	A
tvoja. Veselijo tvoji	me	darovi, krasno hočem	A
še nisi zvedel kar teží	me.	Jakob dragi, mlad je	A
razgrni, prídi, reši duh	me	črni! Vzemi, vzemi	A
meni si dejala: ‚Čuj	me,	ljubček, žalosten ne bodi	A
zaljubil, pri očetu	me	je davi snubil, dal	A
močile. Tri nedelje	me	graščak je ljubil,	A
smrtnobled obràz ...?“ ”Kaj	me	ne poznaš več draga	A
nísem, nísem smel. Če	me	ljubiš, dèkle moje,	A
strastí ne stojim sebój	me	odvèl je vihár ... Pa	A
veter lehák povêde	me	v zori korak. Oj	A
njenih očéh ... A če	me	ne ljubi?Pa solnce zlató	A
hrepeneče, tja v višave, ti	me	čuj! SEDÈL SEM	A
svoje le k tebi vodi	me	življenje moje, in	A
jaz te ljubim, zvestó	me	ljubiš ti. Kedar	A
sladko nado poljub	me	je navdal. Na skrivnem	A
ti trpíš? Ko bi več	me	ne ljubila, ne togúj	A
drevje: ljubi njeno	me	srcé, toda dolgi, tožni	A
stran 213 . / NE LJUBI	ME!	Zakaj pa si otožen	A
si otožen? Prašála si	me	tí ko so bolestne solze	A
prosim te gorkó: nikar	me	več ne ljubi oj dékle	A
/ da ti bi več gorkó	me	ne ljubíla! Naj sreča	A
... Da ti bi več gorkó	me	ne ljubíla, le to jedíno	A
ljubezen. Ti si hotel, da	me	je prevaral, hóti,	A
mene v stran kot da	me	ne poznáš. O da bi	A
kakor prej, da ljubiš	me	zvestó. TOŽNO	A
večno te imám, tudi tí	me	več ne ljubiš spet	A
mila, da ne ljubiš	me	zvestó: svet ustvarjen	A
ponižal, naj bi vihár	me	pogúbil! Da le enkràt	A
enkràt kdo bi od srca	me	ljubil ...“ RAZŽALOST�LO	A
srce vlilo mi nebó? Da	me	ti nič več ne ljubiš,	A
ljubil zvesto nisi	me	ljubila, sladka sreča	A
vzdihov, ti, ki si	me	zapustíla. O KJÉ	A
nikogar ni da brani	me	v težkem, poslednjem boji	A
nekdànjih dníj, in tožijo	me	in z zlobnim nasmehom	A
O srce moje kakó	me	pač ne bi rešilo saj	A
saj samo ti povsod si	me	vodilo usodo mojó stvarilo	A
... kot nekdaj spet se	me	okleni in tebe se oklenem	A
vselej kadar vidiš	me	od daleč? Ali nečeš	A
solze, moje pesmi? Ali	me	takó sovrážiš, da umakneš	A
vselej, kadar vídiš	me	od daleč?...	A
resníco: kadar vidiš	me	od daleč spomniš se	A
hočeš ti?“ ”Ali paša	me	na cesti sreča óni	A
sivo brado mojo pa	me	pahne v stran ... V	A
ljubček moj?“ prašala si	me	ti. Ne bráni mojim solzam	A
tekó pa takrat, ko	me	zapustíš ne bo takó	A
mi rokó, in tesno se	me	okleni, da povedem	A
ljubček moj, ti pa vódi	me	k oltarju, ko se poroči	A
ni. Kedàr pogleda	me	veselo in nasmehljá	A
to zre okó, zapeče	me	v srcé bolnó; ljubezni	A
čudovita moč objemlje	me	kot ogenj vroč. Objemlje	A
ogenj vroč. Objemlje	me	iz vse močí, da mi	A
ko molčiš, spet žalost	me	obvlada in kaže mi	A
dní ... A z žalostjo	me	polni nebeško‐lepi	A
in zemlja, če osreči	me,	Helena, ah le jeden	A
bíjem z róko, bíjete	me	z bičem vi. Dalje	A
tebi Julijan?“ ”Da	me	ljubiš iz vse duše,	A
šepetá Ljubíja ... Ljubi	me	nocoj, Milena, vroče	A
blaženem si mi dejala kakó	me	ljubiš.Nemo čas hití	A
In spet se tiha žalost	me	poloti, in z novo strastjo	A
4 Razvnelo	me	je sladko hrepenenje	A
Naj vodi kamor hoče	me	življenje, da tebe	A
Ko ti, o draga, né bi	me	ljubila obup temán	A
mojega življenja in si	me	gredoč pozdravila;	A
še ozrla, samega si	me	ostavila. Šla si	A
nekdaj.“ S strahom	me	pogleda ona in vsi	A
/ Samó nocoj, nocoj	me	ljubi, poljubi me enkrat	A
nocoj me ljubi, poljubi	me	enkrat samó, da na	A
dekle drago, ti ljubiti	me	ne moreš - a povej	A
Helena! - Ali ne pozná	me	in gre mimó. Iz moje	A
nad čelo, ne kliči	me	z rosnimi očmi; glej	A
preštej vse tiste, ki so	me	ljubili; razžalil sem	A
v naročje svoje vzemi	me,	gorkó poljubi me na	A
vzemi me, gorkó poljubi	me	na ustna, poljubi in	A
poljubi in objemi	me	... Strašna je noč	A
ti? Saj ti si v grob	me	zakopala, iz lic mi	A
vstajaj, ne vstajaj, ne glej	me	takó! Pod poljubi ti	A
sedela. ”Ne poljubljaj	me	več, draga, več ne	A
draga, več ne reci, da	me	ljubiš - s svojo strastjo	A
59 . / ”Ne poljubljaj	me	več, dragi, več ne	A
dragi, več ne reci, da	me	ljubiš, s svojo strastjo	A
moja mati in preklinja	me	moj mož.“ Od ulic do	A
tebe ni bilo, ah nisi	me	čula, kakó sem to klical	A
nagni se k meni, objemi	me!	Da položim to trudno	A
sreče. Le še enkrat	me	poljubi ... Noč in smrt	A
nebó nad nama -“ ”Kakó	me	vabi spet nocoj s pogledom	A
v morje temnó ... Kakó	me	vabita s sebó - o ženka	A
oči. O Bog dobrotni, ti	me	čuj, ljubezni grešne	A
čuj, ljubezni grešne	me	varuj!“ Na zemlji	A
žar. O ti, Madona, ti	me	čuj, ljubezni grešne	A
čuj, ljubezni grešne	me	varuj!“ V sanjah	A
kot neznanko gledala	me	in molčala. Oče moj	A
klicala ga in prosila, da	me	reši iz sramote.	A
brez tebe, dragi; vsi	me	gledajo kot tujko,	A
vrneš kmalu, kmalu, in	me	pred oltar povedeš -	A
svojo ...‘ In pozneje	me	zaprosi znanec mojega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani