lice (2.148)

nas je tedaj mogočni Jehova in odvrnil svoje	lice	od nas.Meni so ubili ženo in sina.	A
Herman. Veronika je tako blizu, da jo zadeneš v	lice,	če vržeš kamen tja.Veronika je blizu in sega	A
valežnosti ... se reče. Ti-le tvoji cekini imajo dvojno	lice,	jaz ga nimam in ne smem imeti.Ubog potepen žid	A
Herman in dvorjani. HERMAN Vsi mi poglejte v	lice.	Jaz mislim, da ne more nihče videti na meni sledov	A
na sejmu. Nauk iz tega: Ne ženi se na lepo	lice,	če ni obrobljeno s cekini!Ali pa drugi nauk	A
A glej, tudi Aron je tu. To	lice,	glej.Tako je, kakor da bi ponarejal pečate in	A
Kaj jaz ‒ njegova snaha? ARON Iz lica v	lice	‒ njemu še neznana snaha. VERONIKA Kaj bi	A
Kako bi njemu po takem činu še mogla zreti v	lice?	ARON Gospodu Frideriku?	A
Dvorezna sekira. Vsaka sekira ima ostrino,	lice,	uho in teme; dvorezna sekira ima vse dvojno	A
spiralnega labirinta ... Sekira ima ostrino,	lice,	uho, teme ... dvorezna sekira ima vse dvojno	A
duši si soroden ... (Naglo poljubi Honza na	lice	in odide.) HONZA: Kaj pa je?	A
rekla? Ga boža po laseh in pritisne svoje	lice	k njegovemu. BARBARA: Za svojega ljubega	A
FERJAN odmakne roke in jo hitro preko rame na	lice	poljubi. LENČKA na videz huda: Psst!	A
Kaj je nezvestoba? Videl sem eno	lice	tiste lepote, en njen smehljaj, ugledal sem	A
lepote, en njen smehljaj, ugledal sem še eno	lice	njeno, še en smehljaj - in obakrat sem ljubil	A
ljubezen občutim že kakor grbo, ali kakor kozavo	lice,	ali zakrpano suknjo.Ne upam si prédte z njó	A
JERMAN: Postoj! Poljubi jo na	lice.	ANKA se okrene na verandi: Pa snêmi z	A
nisi mislil. Ukaži, da si obrijem samo eno	lice,	da grem bos v nedeljo k maši, da si našijem	A
Zatorej mislim, da se pogovorimo iz lica v	lice,	brez očitkov in brez zamere.Bilo jih je nekaj	A
pljuvali prédme, da se jim moram pokazati pred	lice,	povedati, da nisem na tleh in ne opljuvan ...	A
ali nemilostno! Ali me poljubi, ali me udari v	lice!	Iz paradiža prihajam; še zdaj se mi blešči v	A
onkraj morja ... Ali me poljubi, ali me udari v	lice!	MRVA: Ne izpoveduj se, Vida!	A
šentflorjanska, o domovina, kako oskrunjeno je tvoje	lice!	PETER: Ne jokajva, kramljajva pametno!	A
razburjenosti nepremišljeno, da vam sam ponujam	lice	za klofuto ... Spraviti ste me hoteli na polje	A
škrjanci dan pozdravljali? Kak ob rokó je naslonila	lice!	Da bil bi rokavica na tej roki, poljubljal njeno	A
bil bi rokavica na tej roki, poljubljal njeno	lice!	JULIJA O gorjé mi!	A
je vredno več; če Vam povem za hrbtom, nego v	lice.	PARIS Ubožica! upala so ti lica od solz	A
obrekovalka. To kar sem rekla, sem si rekla v	lice.	PARIS Obraz, ki obrekuješ ga, je moj.	A
ZORISLAVA Tiho! GROZDANA A zakaj tako ozbiljno	lice	narediš?Povedi rajša.	A
se moral stiditi kot svoboden mož prijazno v	lice	gledati onim frankovskim možem, katerih verige	A
ljubi moža, nego to, kar mož je. To mi ti v	lice	trdiš?Ker jaz nisem bil prvi med narodom,	A
odpustite. HERMAN Torej to je tisto žensko	lice,	ta bledi obraz! Taka je torej dekla, ki je drzna	A
Ker ima to žensko telo ravno belo kožo, gladko	lice	in iskre oči, pa naj bi posezalo v naša podjetja	A
Kdo je? STREŽAJ Imena ne pove in zagrnjeno	lice	nosi, samo k vam sili, gospod. HERMAN Pusti	A
srečne vé sestríce, Jasno vedno vam je lépo	lice;	Jad nobeden srca ne pretresa, Solza vam ne kane	A
ji, giblje? Glej, jasnéje se podoba dviga:	Lice	déve, ki mu kima, miga?...	A
Vída pa hoče peči kruh, Zmračí se ji krasno	lice:	Odnesel bil Attilov je ogledúh Poslednji ji	A
zaiskrí se mi dvoje naprót! Križ božji! ‒ čez	lice	brž križe tri ‒, A črna pošást se ne gane, stojí	A
na klopi sedi, Zamišljena gleda skoz ôkno In	lice	ji lepo bledí. In mati ji stréžejo stara, Ujámejo	A
táke še toplíce!« Prosi Peter milo umivaje	lice:	»V časih pôznih ‒ videl bodeš! ‒ v celih rôjih	A
nami smé vsak: Po hrbtu pretepa nas Turek, A v	lice	nas bije ‒ graščák.« »Od nékdaj napada nas Turek	A
kot daljni, ognjeni pozdravi jasné obledelo mi	lice.	Dežele odsevi so zlati, kjer dvigal me sladek	A
... Pokril sem si	lice	in vzdihnil sem glasno: »Prekasno, prekasno	A
smrtni postelji dal si mi roko in dolgo mi v	lice	gledal zavzet; potem pa si vzdihnil tiho, globoko	A
. / Ko prvikrat vidiš človeka, ne sodi! kaj	lice	njegovo izreka, ne sodi! Srce je globoko zakrito	A
. / stran 94 . / na koso, tiho vpraša nežno	lice:	‒ ‚O, Manica, kdaj bodeš moja, kdaj?’ in vroč	A
zdel se mi je tako sam! Vir solz mi je na	lice	vrel, on pa je šel, Bog vedi, kod in kam ...	A
gradu lepote čarobne utrujen ustavi korak in	lice	si v gube resnobne nabere upali prosjak: »Bogát	A
vrže predenj, poljubi roke hlad; mrliču gleda v	lice	in plaka Velegrad. Trojni sen V1580 	A
Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj pred	lice.	Glasno sinu starka de stoletna: »Kaj bojiš se	A
koprnečem in prešine ude trudnim borcem. V	lice	mater Abdalah poljubi, meč opaše in oklep nadene	A
naročju Abdalah umira, . / . / stran 142 . / v	lice	mater zadnjikrat poljubi, njega Azma zadnjikrat	A
rahlo dihetanje dviga prsi lepi mladi Lasni.	Lice	klone ji na tla, na travo, val zapljuska, vzbujen	A
Sname prstan zlat kraljica z roke, Lasni da ga,	lice	ji poljubi, prime jo za roko.»Pojdi z mano!	A
vsakega upa srce. Vse solze, ki tebi namakajo	lice,	ves mrak, ki pokriva moj bledi obraz, ne morejo	A
veter za seboj podira vse. Tudi tvoje zorno	lice,	o mladenka, ocvete. Kadar na večer življenja	A
je hladen, teman, dim, prah se ti v zgubano	lice	zaganjata leto in dan. O delavec, tihi mučenec	A
moj dragi oče, da zopet ti gledam v zgubano	lice.	Nocoj, ko umirajo tožni zvonovi s tresočim glasom	A
78 . / Ketteju Enkrat samo sem videl tvoje	lice,	pod senco gostih las visoko čelo, in med okusil	A
‒ Na	lice	smrtno pobledelo bridkosten pade mu nasmeh,	A
sem do vežnih tal, na dvoje mi zlezlo je bledo	lice,	in na vse grlo sem se zasmejal. Sen Na travi	A
Za sleherni študij je škoda ur. Le moje	lice	bliže poglej! Tako sem suh in stisnjen ko prga	A
najdražja roža, ljubezni ljube lahen dih jo v	lice	boža. Pa prirohni vihar besneč in jo poljublja	A
drugo je šlo, le tvoj pógled žari še, tvoje	lice	rudi še kot nekdaj lepo. Ni več na vrteh lepih	A
nikdar več skupaj... Morda še kdaj bom gledal ti v	lice	v sladkem zavzetju... ali počival v tuje zemljice	A
se pač ne vidi, kak devojki krasni poljubujem	lice.	Le ropoči v hiši, da se pač ne sliši sladke	A
boš v mreži. Ej, sladkejše je potem plámeno	lice	in gorkejši je objem trudne device. Na molu	A
úto!« Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo in v	lice,	s cvetjem dražestnim posuto, in v očki gledal	A
stran 152 . \/ IV Kedàr zagledam tvoje zorno	lice,	se duše moje čuden strah poloti, podobe se spominjam	A
temnem koti. Bilà so vse krvave ji nožice in	lice	bledo je biló siroti, ki šla po trnju v noči	A
srebrne, poje pesmice žalobne v sivo brado, v velo	lice	grenka solza se mu vtrne: »Dosti živel sem na	A
bodeš vjel, če pride angel Azrael.« In strah mu	lice	spreleti, in plašno paša govori: »Ne bodem ga	A
tako, zakaj si, zakaj si začela tako povešati	lice	otožno? In zakaj tak zamišljena, hčerka, sediš	A
zdravi, močni pak veseli ptička lahkokrila,	lice	vaše - jasno sonce, govor vaš - potoček, kakšen	A
skrite trdosrčni oznanjuj: kak bledí mi moje	lice,	kak umira luč oči, kak tekó iz njih solzice	A
bodo zacelile. Zjasnilo se mi bo spet mračno	lice,	spet upanje bo v srci zelenelo, in ustam dalo	A
padli za malike, Valjhun zastonj tam iše mlado	lice	njega, ki kriv moritve je velike. Krst Mož	A
smreke temnoglave. Vetrec hladen piha v	lice;	zvezd je polna neba greda, mesec bledi	A
O, povejte zvezde zlate! Ali zrem še	lice	bledo, svojo ljubo, revno mater?“ Tiho	A
Tiho, tiho stopi v izbo, žalost slika njemu	lice;	nad posteljo, nad obrazom smrtno bledim	A
Oh, in pogled prebolesten ozre se mu v	lice	temno! Vsa ljubezen v tem pogledu, vse	A
Ne zjasni se pevcu pogled, ne cvete mu	lice	temno, strune tožno se glase mu, žalujoče	A
in prijazno, kakor ljubi znanci zro ti v	lice	in molčé skrivnostno. In raz steno skozi	A
so v trenútku zbrani ókrog njega zlobno v	lice	vsi mu govorijo: ”Klanjamo se, doktor Anton	A
oblíva doktorja Antona, pot oblíva čelo mu in	lice,	ko se trudi, da bi vjel devíco. Tam na	A
Srce mi od žalosti trepeče, kadar gledam v	lice	ti cveteče ... Strastneje te dan na dan poljubljam	A
po tebi in te čakam? Naj li véne moje lepo	lice	ko cveto mi še na njem cvetice? Kamor	A
varno jih zapríte, jih zaprite, jim zakríjte	lice,	ko cvetó jim še na njem cvetíce.“ ROZAMUNDA	A
njo stojí . / . / stran 184 . / v željàh mu	lice	plamení. ”V Raveni krasni, oh kakó pač	A
prej? Kdo vendar, vroča moja kri od srca v	lice	ti velí? Povejte mi, roké, nogé, kdo vodi	A
... Kakó ti	lice	je bledó, kakó poglèd ti je temán, kaj	A
“ Od straha Flavij zadrhtí, od straha	lice	mu bledí. ”Ne greši, lepi angelj moj;	A
A kakó, da zatrepeče mu teló? Kakó, da	lice	mu bledí, da mu zastaja v žilah krí?	A
še preveč ...“ . / . / stran 186 . / In lepo	lice	ji bledí, in v žilah ji zastane krí ...	A
vsi hité k šatorom ... ”Sram te bodi v tvoje	lice,	Juda, da prelomil si besedo svojo!“ ”Nisi	A
otožen v svoji temni koči? Vroča solza mu na	lice	kane, krvavé mu spet nekdanje rane.	A
ljubezen bolj močnó si vnela.“ Vroča solza mu na	lice	kane, krvavé mu težke srčne rane. In vztrepeče	A
poleg tebe si želi umreti. Kaj ni bledo	lice,	prej rudeče? Kaj okó ni mrtvo, prej žareče	A
tožno v noči jezero šumí. NA ROK� CVETOČE	LICE	Na rokó cvetoče lice položila si lahnó	A
NA ROK� CVETOČE LICE Na rokó cvetoče	lice	položila si lahnó ; in z nasmehom tožno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani