lice (201-300)

In tudi njegove ustnice so pobožale njeno	lice;	a kakor da se ona ne upa nadaljevati poti do	A
pristaniškem delavcu, ki stoji na obrežju in ima	lice	rdeče ko paradižnik.In mladi pek gre mimo kupov	A
srce bo našlo rešitev, ki jo je tvoje žalostno	lice	zaslužilo od njenega srca.In čakaš jo, da, čakaš	A
Ta je skrčil noge in si objel kolena; njegovo	lice	je v oddaljeni rdečkasti svetlobi nabuhlo lice	A
lice je v oddaljeni rdečkasti svetlobi nabuhlo	lice	otroka, ki je dolgo jokal.Ne gleda Maksa, a	A
neznancu, ki mu obrača hrbet in ima spačeno	lice?	Jetnik je molčal, a Maks je vedel, da čaka,	A
niso več takó zbegane, skoraj pohlevne so,	lice	pa je izgubilo svojo vročičnost in je ohlajeno	A
si je goste črne lase izpod lica in tiščala	lice	k zemlji. »Zdaj.«	A
je na dnu!« je vzkliknila in krčevito tiščala	lice	k tlom. »Ne,« je rekel.	A
zasanjana, ko ji nalahko poboža z ustnicami	lice.	Ko pa jo je prejšnjo nedeljo prijel za roke in	A
kolena in gleda predse. Šop črnih las ji visi čez	lice,	da je truden potepuški mulec, ki se je lovil	A
Položil je roko na njena ramena. Nato je približal	lice	k njenemu licu. »Ti si tisti šolarček,« je rekel	A
nič ne brani kakor Evka in sama ponudi toplo	lice,	bi najrajši videl, da bi začeli znova z zastavljalnico	A
Skoči!« je rekel. A tisti hip, ko je bilo njeno	lice	v zraku, je zagledal njegov spačeni obraz v	A
glave je vrgla nazaj lase, ki so ji bili pokrili	lice,	ko je sklonila na stran rame pod razprtim plaščem	A
naklonjenosti, ki jo je prosil obraz male delavke,	lice,	ki ga je obkrožalo svetlorumeno blago kapuce	A
ramo je njegova roka krepkeje stisnila, svoje	lice	pa je prislonil k platnu mokre kapuce.Nekaj	A
rahlo obenem oddaljeval njeno glavo. Božal ji je	lice	s svojim licem in se počasi sklanjal, da bi	A
sem vendar arhitekt! Jaz ne gledam nikomur v	lice,	meni ni prav nič mar, kakšno srajco ima kdo	A
snidenje v takšni noči,« je čez čas rekel v njeno	lice,	»bi šel na kraj sveta!« Njegov glas je bil odkritosr	A
naglasom, ki ni pričakoval odziva. Božal je njeno	lice	s svojim licem kakor v prošnji, naj mu oprosti	A
Položila je dlan na roko, ki ji je gladila	lice,	potem so njeni prsti zatrepljali po njegovi	A
kadarkoli so jo gnali k biku, se mu je razlezel čez	lice	smeh.Zdaj ne bo več tako.	A
/ . \/ . / Načelnik si je potipal zabuhlo	lice,	kakor bi prejel klofuto. Ravnatelj je	A
Stopil sem še korak bliže. Vščipnil me je v levo	lice.	Njegova roka je bila gladka in hladnozoprno vlažna	A
pripolzeli iz oči in počasi drseli čez poraščeno	lice;	obrisal jih je z rokavom in dejal:	A
večeru je prišla komisija. Z njo je prišel »na	lice	mesta« tudi pogrebec Ivanc, ki si je strokovnjaško	A
je sedla ravno na nos, zakaj ne na čelo, na	lice,	ali pa na brado, in ugiba če bo zašla v nosnice	A
pojavil in povedal Vešpaju, da se »mora podati na	lice	mesta, da ugotovi dejanski stan«.Za njim je	A
prevestnem pretresu moje pokrajine poslal »na	lice	mesta« ne samo zemljepisca, temveč kar zemljemerca	A
ni zadostoval. Vščipnil je smejočo se Tinko v	lice	in dejal: »Kaj se pa režiš, kakor bi	A
srečala s pogledom. Nji so se dolble jamice v	lice,	meni pa je silila rdečica v glavo.Ko sem po	A
kriplje, zajemal sapo, podpiral svoje tenko	lice	z jezikom in vselej zrogovilil, če je kdo odprl	A
približno centimeter globoko od levega senca čez	lice	in brado po vratu natančno do sredine leve dojke	A
potem pa se je nenadoma vrgel na tla, prižel	lice	k mokri travi in delček sekunde za tem so naglo	A
lovorov venec, opre desni komolec ob levo nogo in	lice	si položi v dlan.Tako z zravnano glavo upira	A
in tam pod stropom, v temi, je bilo koščeno	lice	doktorja Ambroža, magistra zdravilstva, poznavalca	A
drugimi možmi zaman iskal njegovo bledo in suho	lice.	Mu je odleglo.	A
poprej veselo barvala nekoliko zabuhlo in zariplo	lice.	Johan Ot je začutil na sebi Krobathov zamišljeni	A
Nekaj ga je žrlo in nekam ga je vleklo.	Lice	mu je upadlo in črn je bil pod očmi. Johan je	A
Zdaj je razkril. Svojo pravo prekleto ovaduško	lice	pokazal.Ali pa je bilo drugače.	A
Nekaj kot roka mu je seglo čez obraz, da je bilo	lice	v hipu rdeče in strašno na pogled.Tolikerega	A
Katarina v šoli pri uršulinkah, se je njeno	lice	razvedrilo.Še bolj, ko je izvedela, da se tam	A
visokost ne bo nikoli več, kar je bila, levo	lice,	oko in uhelj, vse skupaj mu je tisto jutro odnesla	A
bliskovitim, kratkim trzljajem oplazila njeno	lice.	Tlesnilo je in lasje so ji padli čez obraz.	A
objel in poljubil njegovo toplo in prijazno	lice.	In tile, pravi oče, tile so vsi zaradi mene.	A
besed in vztrajen pogled v Vilijevo zardelo	lice,	tudi skozi modrice in zelenice zardelo lice	A
lice, tudi skozi modrice in zelenice zardelo	lice.	Na te besede pa še ni odgovora, zato Martin Polak	A
debel curek krvi, ki mu je stekel čez voščeno	lice.	Ruskega zdravnika Vladimira Semjonova so	A
katere padajo prameni svetlobe na njeno bledo	lice.	Bussolin zatrjuje: mržnja se pod vplivom hipnoze	A
naj si ga drkam? je zaklical in v postrgano	lice	mu je udarilo še več krvi.Poleg njega je sedel	A
sem videl veveričin zgroženi obraz in temno	lice	maščevalca Zoroja, ki je povsem otrdelo.Vedel	A
boljši. Pred vsemi sem jo poljubil na lase, na	lice,	na usta.Nekdo je nekaj surovega čveknil, nek	A
Vpila je na ves glas in si zakrivala pekoče	lice.	Nenadoma se je zlomil: »Ja i Gogo nismo Slovenci	A
ko se je usnje s tleskom komu prilepilo na	lice	in se je koža s pokom razcvetela in rdeče obarvala	A
zakrivljeni ob sencih, so precej osiveli, in suho	lice	bi ne bilo neprijetno, če bi se usta ne bila	A
užgana žveplenka je ožarila v poltemi brkato	lice.	»Gašper, ali ti strašiš?« je dejal Miha in stopil	A
da bi ti ga zavidala.« Mani se je razjasnilo	lice.	»O saj mi tudi vedno nagaja z njim,« je dejala	A
Le obdrži!« Tonetu je gnala nevolja kri v	lice;	toda premagal se je in molčal.Iz sobe je stopila	A
. / . / stran 53 . / usmiljenja neusmiljeno	lice.	Oh, kako zadovoljen in miren je živel pred nedavnim	A
Toda kakšen je bil! Bled in siv v	lice	kakor mrlič. »Pojdiva!« je šepetal in oprimši	A
Ali je hotel videti, če bo on kaj spremenil	lice?	Kadar jim zleze vino v lase, bodo odkrito govorili	A
mu je gorel v očeh; Bricu je gnala jeza kri v	lice.	»Ubil jo bo,« je dejal Tone.	A
pozdravil in sedel k njegovi postelji. »Takšen si v	lice	kakor okajen zid.Veš kaj, Gašper?	A
čebele za njo. Ena jo je tako piknila v rdeče	lice,	da jo je mraz spreletel.Odbila je živalco in	A
njega. Parkrat se je vendar nehote prijel za	lice	in stisnil usta; a rekel ni nič. Iz boja pa	A
plašno veselje se je bilo razlilo čez sveže	lice.	Stopicala je za teto, poskušala, če je hram odprt	A
materi! Isti svetli lasje in rdeče žametasto	lice	in topli pogled srnjih oči.In njemu naj bi bilo	A
slutila, da je ni, in urejevala razburkane misli.	Lice	ji je žarelo od radosti, ko se je skušala domisliti	A
se davkar poti in hrope, kakor da bi mlatil,	lice	mu žari kakor krušna peč in jezik se mu zapleta	A
zaigral poreden smeh, ki je pognal Ivanu kri v	lice.	»Knjiga je debela,« je nadaljeval.	A
mračno čelo; hvaležen nasmeh mu je priigral na	lice;	z glasnim pozdravom mu je hitel naproti in krepko	A
zapuščino svojega brata. Bil je dobre volje, in	lice	se mu je mladilo, da bi mu vsak ne prisodil	A
Toda brez zamere!« Materi je potemnelo	lice,	ko je priznala, da bi bila to nesreča za Ivana	A
napolnila nesrečno srce, bledila in pačila mlado	lice	in divje gorela iz sivih oči.Skrivati je še	A
je dobila strast nesrečnega življenja lepše	lice.	Predstavljala si je Urša, kako se bo razveselila	A
potrdil tiho srečo, ali če je zakasnel, razvedril	lice	in razjasnil oči.Včasih seveda so obšli Cilo	A
Lepa je moja žena, lepa!« je šepetal in široko	lice	se mu je mračilo.Pomel si je oči, meneč, da	A
visé. Njegova brada, popred zmerom gladka kot	lice	novorojenega deteta, zdaj gotovo že štirinajst	A
O kako rad bi jim še enkrat pogledal v blago	lice,	kako rad bi jih prijel za njih dobre roke!Vse	A
in šel. Gozdar ga je že težko pričakoval in	lice	se mu je razjasnilo, ko je Tone stopil prédenj	A
ljudmi, potem sem filozof.« Lajtnantovo dolgo	lice	se je pri teh besedah še bolj podaljšalo, rekel	A
življenju v mestih.« Lajtnantu se je zmračilo	lice	in kakor blisk je neka nejevolja prešinila njegov	A
se bila ustrašila, zmanjka ji glasu, zardi v	lice	in za trenutek obstoji, potem pa hitro kako	A
stopi v izbo mlada deklica. Njeno lepo belo	lice	je gorelo v lahki rdečici, videlo se ji je,	A
njegovih duha polnih oči in njegovo sicer bledo	lice	je žarelo v lahki rdečici. V tem je sonce že	A
in tiha in se ni upala ritmajstru pogledati v	lice.	Po večerji sta sedeli sestri spet v svoji sobi	A
obema rokama se oklene sestre in ji poljubuje	lice.	»Oh, Julija!	A
cvetoča Dorica, temveč le njena senca. Polno rdeče	lice	ji je upalo in pobledelo, v črnih očeh je ugasnil	A
pod veliko hruško. Miško je bil res bolan;	lice	njegovo sicer ni pobledelo, to je bilo prav	A
tresočim glasom ‒ pri tem se mu čelo vgrbi in	lice	mu se zmrači, kakor potemni zemlja, kadar pri	A
Ko je en stavek izpel, si je obrisal potno	lice	in godci so jeli gosti.Zdaj sem imel priliko	A
prsti. Je prepoznala njegovo od lakote upadlo	lice	in ga zato prenaša potrpežljivo, ki se siti	A
moči s svojim zalivanjem, ko dobra misel gladi	lice?	Vse njene mehčine so poizvedene do konca, raziskane	A
že prve določene poti in zadobivale konkretno	lice,	še preden je mogel eno samo uresničiti, se je	A
hiše, katere pročelje ima danes bogvedi kakšno	lice,	a ker so mater že kak teden prej odvedli, se	A
možganov obdržati. Če vas kdo udari na desno	lice,	ga sunite dvakrat tako močno v rebra, da odtehtate	A
Bojec je bil čuden mož.	Lice	je imel rdeče, pa tako nabrano kakor suha hruška	A
usekala; a da je stvar dobila nekoliko lepše	lice,	tudi on se je po sili držal na smeh, kateri	A
gibčna postava, dasi je ni venčalo prelepo	lice.	Bilo je nekoliko razdrapano po kozah in nepravilno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani