lice (701-800)

sedi tam! Kaj sem ti storil, da mi pljuješ v	lice,	ko si me še včeraj krščansko pozdravljal?«	A
stran 51 . / droban in mrzel, da jo je zbadal v	lice,	v roke kakor z iglami.Ali tista noč je bila	A
iz njegovih ust ji je padla gnusna kaplja na	lice.	»Tončka!...	A
Pomežikával je z drobnimi očmi, ker mu je sijalo v	lice	večerno sonce; nagladko obriti obraz je bil	A
kadar bi nama prišlo navzkriž, bi mi zabrusila v	lice:	”Uklenjenega so te gonili!“Beseda hi bila hujša	A
Pokimal je, potegnil si kapuco še nižje v	lice	ter se napotil molčé prod lopi. Nato so stopili	A
bridkost, da mu je po svoji podobi preustvarila	lice	in srce, se lahko še smeje, lahko poje in pleše	A
pocincaval pred nama. Sonce je stalo kraj obzorja, v	lice	je dihal večer. Vse, kar sem videl, je bilo	A
beraštvo in pritepenost ji je bil zalučil v	lice.	Zato ker jo je sovražil, zato ker jo je goljufal	A
minila Jerneja vsaka žalost. Uščipnil jo je v	lice,	dekle se je zasmejalo in je pobegnilo.Ko se	A
sem usta njenemu ušesu, da sem ji oblil vse	lice	s svojo vročo sapo. ”Matilda, sinoči sem	A
udarila Liza pogumnega Hojziča naravnost na	lice.	Hojzič se je zasmejal krohotaje, tudi Liza se	A
je bil vesel in upanje se mu je nasmehnilo v	lice.	”Ni treba, da bi vstajal!“ je pomislil.	A
obraz kakor v ogledalo, ki mi je vračalo moje	lice	in moje srce, oboje stokrat razsvetljeno od	A
kovček in debele kaplje so padale od čela na	lice,	od lica na tla. ”Lepa reč!	A
Spreletel ga je strah, sam je čutil, kako ga je v	lice	zazeblo. Noga je stopila proti durim, brez zapovedi	A
”Pomagajte!“ Damjanu je bušila v	lice	vroča kri. ”Čemu kričiš, razbojnik?	A
prižnico. Roke so se mu tresle, na njegovo	lice	je bila napisala smrt svojo prvo besedo in tudi	A
je ozrl po svojih gostih in zvedrilo se mu je	lice.	Nekateri so kričali ter se prepirali, ko sami	A
nagnila ter je treščil na tla naravnost na truplo,	lice	do lica.Planil je in je zakričal tako silno	A
tako storil? Razgalil sem se, pljuval sem si v	lice,	jokal sem kakor pijanec in nazadnje -- joj meni	A
in o zvestobi še besede ni?“ Izis se mu je v	lice	zasmejala. ”Saj o ljubezni in o zvestobi	A
”Ali bi udaril? Udari! Ná, tukaj je	lice!	“ Elija ni udaril.	A
drugače nego kri. Ampak stvar dobi drugačno	lice,	če pomisliš, kaj je tista pamet in odkod.Nič	A
daleč, preko one sinje gore mi je bil dahnil v	lice	pozdrav.Kmet je oral na polju, razorana zemlja	A
jo je spreletel mraz; groza ji je pogledala v	lice	in ni več odvrnila od nje oči do poslednje ure	A
tudi poti ni nikjer ...“ Groza ji je gledala v	lice	in dorasla je do spoznanja ob tisti uri.Videla	A
sami podobna, čisto blizu k nji, dehnila ji v	lice	ter jo prijela za roko ... ”H�‐o, hó‐o ...Prokleti	A
135 . / Ljudje in kraji -- ves svet ima drugo	lice,	kakor da sem bil vdrugič rojen.Nekoč sem ljubil	A
postelji, tako da mu je zasijala svetloba v	lice,	in je pogledal Poljancu naravnost v obraz.	A
smehljala. In oči, obraz, smehljaj -- kakor	lice	v ogledalu, kakor senca v senci. ”Uvažuj	A
zidu ter zakril učencem z dlanjo svoje vroče	lice.	”Če je videl ta, so videli pač vsi!“ me je	A
tudi sam je umeknil roko in ji ni pogledal v	lice.	”To niso lepe misli, Hanca, boj se jih ...	A
vsem obrazom. Luč mu je sijala naravnost na	lice,	ustnice so se mu gibale in Hanci se je skoro	A
si upala vzdigniti glave ter mu pogledati v	lice.	”Če bi kdaj na vse pozabil, kar sem doživel	A
otroško telo, odurna usta so ji opljuvala vse belo	lice.	Ko se je vračala na oder, se je smehljala.	A
Mrzla groza mi je leno in počasi lila iz srca v	lice	in v srce nazaj ter je nazadnje tesno objela	A
pravici in tvojemu Bogu; in kadar ti udari v	lice,	udari še ti!- To reci svojemu sosedu in prišli	A
Kurent se je sklonil nad otroka, pogledal mu je v	lice,	prezgodaj usehlo od vsega hudega. ”Odkod	A
visela od njega, ali svetila je komaj, da se je	lice	razločilo od lica. Vsi obrazi so bili bledi	A
pretrgalo od vrha do tal; poglejmo si iz lica v	lice,	pomenimo se od srca do srca, brez dolgih besed	A
je prešerna misel tako omamila, da je položil	lice	na mokro mizo ter neutegoma zadremal.To početje	A
črvi glojejo neprestano, razglojejo srce in	lice.	Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni	A
najpoprej mirno; čez pol ure pa ji je šinila v	lice	tista kaplja krvi, ki je bila v njenih žilah	A
stisnila vdrugič obedve roke in mi je pogledala v	lice	... Na stopnicah mi je prišla naproti njena	A
ključavnici, tako se je dotikalo duri debelo sivo	lice.	”Zdaj lahko noč, zakaj rano vstanem jutri	A
Konrad sam se je nasmehnil in je pogledal Almi v	lice	s toplim, sočutnim pogledom. ”Saj sem rekel	A
tako napak kakor jaz!“ Egon ji je pogledal v	lice;	bojazen, ki je sam ni čutil, ne razumel, se	A
druga druge, in na tisti dlani, ki je pobožala	lice	in na licu, ki je zardelo. ”Tudi on je ženska	A
Konradov obraz. Tudi Konrad ji je gledal v	lice	z žarečimi, globokimi očmi. Spoznala je obraz	A
je bìl z obema pestéma, molčé in zasopljen, v	lice,	v čelo, v senca; Konrad je stal pred njim s	A
pisar ... Saj mi je to že povedala, naravnost v	lice,	z resničnimi besedami ... Zakaj torej ta svatba	A
njegove roke, njegov korak. Mraz ji je bilo v	lice;	čuden, trepetajoč hlad je segal v život, v srce	A
drugače velik malopridnež -- takoj bi imel zateklo	lice	...Kaj niste videli, kako se je lepo nagnil, ko	A
kljubovalnim nasmehom mu je pogledal Stožer v	lice.	”Pa če sem tako mislil?“	A
gospod?“ je vprašala tišje. Pogledala mu je v	lice	in v tistem hipu so se izvile njene roke iz	A
Spreletelo me je mrzlo po vsem telesu; njeno	lice	je bilo hladno in njene oči so gledale vprašujoče	A
bi hodil z njo, rad bi jo spoznal iz lica v	lice,	ali njegovo početje je tako smešno in pomilovanja	A
pogledom ga je premeril Jakob, kri mu je udarila v	lice.	”Rad bi sam, da se izkaže!“ je rekel tako	A
njegove roke v svoje in se mu je zasmejala v	lice.	”In vendarle si otrok!	A
Molčala sta dolgo, še dih se ni družil z dihom,	lice	se ni nagnilo do lica, desnica ni iskala desnice	A
prsi, tako da se mu je pustna beba režala v	lice.	”Milost božja!	A
mojo podobo, pa to je mokro ilo zasmehovalo v	lice	... Ne jokaj, potolaži se!	A
razodene človeka ljudem, zapiše mu na čelo in	lice,	kar je do poslednjega vzdiha zaklepal v duše	A
jo mogli vsprejeti osorno? To bledo, bolestno	lice,	te žalostne oči!Vsakomur bi se smilila, in naj	A
Ne prižigaj! Saj je boljše, da se ob tej uri	lice	skriva licu.“ Moj prijatelj se je napravljal	A
plitki; enega samega sem spoznala iz lica v	lice,	pa me je bilo groza ...‘ Ta neznatni človek se	A
prisrčno; roke sta položila drug drugemu na rame,	lice	se je nagnilo do lica, oko se je nasmehnilo	A
ga je zabolelo. Pritisnila je svoje ledeno	lice	ob vroče njegovo; nato se je vzdignila vsa beta	A
smeje: tam je nedolžnost, ki strmi pohujšanju v	lice	in ga ne razume.Tam so silna, bučna mesta, so	A
podobo, ki je slepa visela na steni. Naravnost v	lice,	v dušo so mu pogledale temne, mirne, globoke	A
zazdelo se ji je, da je grda. Ne grda samo v	lice,	temveč vsa, v vsem bitju, v vseh mislih, grda	A
je poznala že od zdavnaj - ne poznala samo v	lice,	temveč vso, kakor je bila, njeno golo telo in	A
bolnega, lije iz mojih lastnih oči ter mi škropi v	lice	nazaj!“ Kakor v kolobarju so se zasuknile	A
dnu ležita dva; telo se tesno oklepa telesa,	lice	je k licu nagnjeno.In šepečeta si besede, ki	A
se je počasi in mu je pogledala naravnost v	lice,	kakor da je bila slišala v srcu njegovo tiho	A
je glavo in večerna zarja je pobožala njeno	lice.	Takrat ga je spreletelo v enem samem hipu:	A
Tako govore petošolci - komaj ugleda žensko	lice,	se razjoka sam nad svojimi solzami ter zloži	A
blizu in razločno pred seboj, kakor da ji stoji	lice	do lica.Njene oči so se mu smejale blagodušno	A
videl v obraz, bi rekel: Ta ženska je lepa v	lice	in v srce!“-	A
izpremembe. V slučaju, da kdo zapazi vaše drugo	lice,	recite, da se razvijate z duhom časa.In če vam	A
poslednjikrat ... Bog s teboj!“ Poljubil jo je na	lice	in je šel po ulicah počasi, s povešeno glavo	A
mu je bilo, čudno hladno, kakor da bi čutil v	lice	sence iz Blatnega dola.In ljudje, ki jih je	A
se je sklonil do njegovih ust in je čutil v	lice	vročo sapo. ”Ata!“ je šepetal Lojze težko	A
je bila moja mladost. Smelo sem ji pogledal v	lice	in sem jo ubil. - Ko sem stal na hribu, so bile	A
so se vzdignile trepalnice, pogledale so mi v	lice	jasne oči, polne trdnega zaupanja; in ustnice	A
obraz, nemirne oči, ki nikomur niso pogledale v	lice,	in posebno še glas, ki je cmokaje in hlastaje	A
nato pa mu je sama cukrena sladkost nabrala	lice	v tisočere gube. ”Ti, prijatelj?	A
tesno krog vratu, da si je otiral svoja mokra	lice	ob mojih. Mene je zazeblo od studa.	A
Koprnel sem, bolan sem bil, hujšal sem ... poglej to	lice!	“ Prijel se je s palcem in kazalcem za ohlapno	A
Prijel se je s palcem in kazalcem za ohlapno	lice.	”Koža!	A
ugasnil. Namesto njega se mi je zarežalo v	lice:	”Kajbica ... domače ognjišče ... skrivnostni vrt	A
doživel tako črno nehvaležnost? Udari me na	lice,	pljuni mi v obraz!Ti prideš k meni, dobrotnik	A
je tako široko in prešerno, da mi je kazal v	lice	svoje bele zobe. ”Ni mogoče, da sem se bil	A
kozav, ne krivogled; prijetne sem rasti, tudi v	lice	nisem nakazen, toda ogibale so se me z gnusom	A
drugi, ki mu še zdaleč ni bil podoben, še v	lice	ne; modrejši je bil in močnejši, ali vesel ni	A
česar se domislil, je zadobilo vse novo, živo	lice,	je govorilo z menoj vse drugače, vse boljrazločno	A
je stopila mati čez prag in mi je pogledala v	lice;	v tistem samem pogledu sem spoznal njo, ves	A
prezgodaj dorasli otroci - kaj ni tedaj njih	lice	moje lastno in pravo lice?Čemu še življenjepis	A
kaj ni tedaj njih lice moje lastno in pravo	lice?	Čemu še življenjepis?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani