IV Kedàr zagledam tvoje zorno lice, se duše moje čuden strah poloti, podobe se spominjam mučenice, ki zrl sem jo v svetišča temnem koti. Bilà so vse krvave ji nožice in lice bledo je biló siroti, ki šla po trnju v noči brez zvezdíce ob breznih po brezkončni, strmi poti samà... Ah, kaj!