Gnojišče kmetu, deci cvetno brdo, mladeniču dekle, a starcu peč po svoje vse je lepo, nič ni grdo ... Ko junija procvita gosta seč, popevajo večerne pesmi ptice, nasloni se mladenič krepkih pleč na koso, tiho vpraša nežno lice: ‒ ‚O, Manica, kdaj bodeš moja, kdaj?’ in vroč pogled odgovor je ženjice ‒. Ko lije čaroviti svoj sijaj nad temnim logom plavajoča luna, mlad vitez gleda bajni nočni raj v blestečih valih grajskega tolmuna, srce mu v čudnem hrepenenju mre, v desnici tepeta mu zvonka struna ‒ ‒ vi gnocala, vi glupci, starci, he to lepo je, ni lepo li ‒ recite?!