lice (501-600)

Epafrodit se je začudil. Iztok mu je gledal mirno v	lice.	»Pevec, ker hoče očka.	A
Vzdržal je prodirajoči pogled trgovčev.	Lice	mu je zardelo. »Iztok!« Epafrodit ga je prijel	A
utonil v svetlem tolmunu, kjer je trepetalo zlato	lice;	lunine ploskve. Od morjá je valovila tiha, vlažna	A
carja in carice ... Radovan je presojal Iztokovo	lice,	na katerem so podrhtavale mišice.Zaskrbelo je	A
je oživelo od starosti in bolesti pepelnato	lice.	Ob senceh so mu nabreknile krivuljaste višnjeve	A
Svarun ji je pogladil mehke lasé, njeno vroče	lice	se je pritisnilo k razoranemu obrazu, očetu	A
pogledati Hunu v oči, ki so se ji vbodle v pordelo	lice.	Nato je Tunjuš razjahal, segel v nedrje in potegnil	A
tedaj ob Donavi in mi je bilá všeč? Ha, njeno	lice	je čutilo mojo ljubezen, dobro sem videl.Toda	A
opazil. Od srda so mu zakrvavele oči, zaripelo	lice.	Škripajoč z zobmi je ponavljal prisego, katero	A
Kajnova. Kadar je despojna Teodora videla mračno	lice	tistega, ki jo je dvignil iz arene na prestol	A
raztrgala. Samo enkrat je dvignila oči v njegovo	lice.	Ali srečala je tako strašen pogled, v katerem	A
usmiljenje se je budilo, pobožala je trpeče Irenino	lice	in rekla: »Dete, saj vendàr ne zabraniš, da	A
Teodora, ki je sedaj skrbneje opazovala njeno	lice	kakor vojni naskok. »Imenitno, ha, kako se poigram	A
Spoznal jo je. Padel je na	lice	prednjo in prosil v pismeni grščini: »Milost	A
Epafroditovim nogam in mu gledal zaupljivo kakor sin v	lice.	»Jasni moj gospod, danes sem zopet zmagal Azbada	A
posegel Iztoku v besedo. Vzravnal se je, njegovo	lice	je bilo temno kakor oblak in ponovil je resno	A
mu je kovalo, pred očmi se je dvigalo resno	lice	Epafrodita, čigar besede so trkale kakor kladivo	A
zamišljeno, noben dovtip ji ni privabil smeha na	lice,	ustnice se niso dotaknile kozarca, iz oči se	A
stiskal njeno srce ves večer, ji je pahnil v	lice	rdečico, ustnice so se ji stresle in odgovorila	A
začudila, toda drhtenje Ireninega života in bledo	lice	jo je prestrašilo. »Pojdi, počij, pokliči zdravnika	A
kako . / . / stran 190 . / hvaležno ji gleda v	lice,	ker mu je pregnala temo malikov. Vesele sape	A
barbarski. Despojna razume, in zato je njeno	lice	danes mračno.Naj ti Iztok pove, kaj je govoril	A
pismo, takoj mošnjiček zlatov za skopljenca. Na	lice	mu je legla globoka skrb. Prebral je še enkrat	A
jih zahtevala. In ta bedi vse noči, njegovo	lice	sahne, lasje mu sivijo v neizmernih skrbeh,	A
beli kipi iz alabastra ob kopeli, gledajoč v	lice	despojni, ki je zaprla oči, kakor bi zaspala	A
pene na Propontidi.« Upravdi se je stemnilo	lice.	»Sam bi gnal velblode prek puščav do Indije	A
naličju, ki ga je dvignil da bi ji pogledal v	lice.	»Oj besi, zakaj ste zgrnili toliko črne noči	A
bliski iz njenih oči. Grize si ustnice in njeno	lice	je bledo.Paziti mi je velela, kdaj bi Irena	A
od navdušenja in Iztoku je od veselja žarelo	lice,	ko je slišal slavo svoje predrage iz Epafroditovih	A
osmih dneh.« Slovenu je šinila od radosti kri v	lice,	da mu je posinjel dolgi obrunek na čelu. »V	A
in ji zrl z vprašujočim pogledom v utrujeno	lice.	»Kaj se je zgodilo moji edini, vsesveti, da	A
je zgodilo moji edini, vsesveti, da je njeno	lice	otožno, da ginejo rože življenja?« Teodora se	A
prodam drugemu!« Abiataru je zažarelo bledo	lice,	ko je razgrnil pred njim Grk širok pergament	A
pozdravlja!« Trgovcu se je razvedrilo mračno	lice,	ko je zagledal gugajočo se postavo Radovanovo	A
se je dvignila; mehki kodri so se ji usuli na	lice.	Popravila si jih je s čela, z oči.	A
revnim darom, da za trenutek obsije žarek radosti	lice	največjega despota vseh vekov. Česar pa nimam	A
plunki; ko je zvedel, kaj se je zgodilo, se mu je	lice	vzradovalo. »Vendàr nekaj godčevske krvi v njem	A
bogastvo v državno blagajno. Justinijanu je bilo	lice	vedro, iz oči mu je sijala radost.Kadar koli	A
dragoceno stavbo. Hipoma pa se zmrači despotu	lice.	Pred njim je bil majhen zapisnik, ki je nosil	A
darom, da za trenutek obsije žarek radosti	lice	največjega despota vseh vekov.« Car ni izpustil	A
Car ni izpustil pergamenta iz rok.	Lice	se mu je zjasnilo. »Kaj je to?	A
gladiatorju ter mu zasadila nohte v pobledelo	lice.	In te divje narave, ki se je razvila v brlogih	A
zaničevanjem na despojno in pljunil v njeno	lice.	»Vlačuga!	A
vrnil iz vojašnice, se je že mračilo. Njegovo	lice	pa je bilo jasno, oči so mu žarele, v licih	A
»Upam. Zakaj tvoje	lice	je polno upanja.« »Dobro sem opravil pri Slovenih	A
evnuhu in uprl bodeče oči v njegovo potuhnjeno	lice.	»Spiridion, pomni, da si mi ti zastrupil in	A
hlevu in orožje skrito, je govorilo sužnjevo	lice.	Rahlo mu je prikimal in odšel v atrij, kjer	A
na jasli, kako je shujšano in udrto njegovo	lice,	je na glas zajokal, se zgrudil k njegovim nogam	A
prekriževali preko ramen. Teodori je pobledelo	lice,	zlati nimb je trepetal na glavi, bager na vzburjenih	A
Azbad je pobledel in zardeval. Justinijanovo	lice	je porumenelo kakor vosek, Teodora pa je omahnila	A
Kakor poniževalni udarci z umazano roko v	lice	so se ji zdela ta odkritja, polna resnice.	A
krožil okrog ustnic, ko je gledal v duhu suho	lice	despota, beročega njegovo pismo, ki ga je moralo	A
navadno, preprosto obleko popotnega prekupca. Vse	lice	je bilo izpremenjeno, rjavo maziljeno, kakor	A
do To . / . / stran 57 . / pera ji je nežno	lice	nekoliko zagorelo in utrujenost še ni izginila	A
Tunjuš, druga trdnjava.« Iztoku se je zresnilo	lice.	Z naglasom poveljnika, ki mu ni ugovora, je	A
V solzah se topi njeno srce, ker je žalostno	lice	njenega gospoda.« Tunjuš je položil glavo na	A
groznem ljubosumju. Pritisnila je svoje vroče	lice	k njegovemu in v solzah govorila prekletstvo	A
kakor gnojni mehurji, obadi naj zaležejo črve v	lice,	ki je ovražilo srce mojemu gospodu!« Huna je	A
zbudi slo po rodovitni zemlji onstran Donave.	Lice	mu je gorelo, ko je v domišljiji že gledal,	A
mrkim očesom. Ko se je Iztok ozrl v njegovo	lice,	stisnila se je tudi njemu nada v srcu in boječe	A
med vojskama. Tedaj se je Iztoku razveselilo	lice.	Hrup rogov se je oglasil iz tabora Antov, ogromna	A
svojih. Toda v tem trenutku je zagledal iskano	lice.	V strahovitem zamahu je siknil zrak pod mečem	A
šklepetale. Videl je Ljubinico, kako ji gori	lice	v soncu, njen smeh in njena pesem sta donela	A
svoje dostojanstvo. Prijel je prefekta za roko,	lice	mu je zažarelo, ustnice so mu drhtele, da se	A
njeno, od sijaja presvete despojne ožarjeno	lice.	Nevredni hlapec je srečen, če sme poljubiti nogo	A
kje biva jasna dvorjanica? Ali more pred njeno	lice	hlapec?« »Gospodarica sedi na vrtu pod platano	A
svetilka na hodniku je razsvetlila evnuhovo	lice	in Cirili se je zdelo, da ni prevare v njegovih	A
prebrala list, so se ji globoke oči ovlažile. Vse	lice	ji je bilo razpaljeno, prsi so se dvigale v	A
v atrij in velela prižgati luči. Rustikovo	lice	je bilo mračno in utrujeno.V Bizancu je ponočeval	A
Ireni. »Hinavka!« Irena je vztrepetala, na	lice	sta ji pritekli dve solzi. »Stric, zakaj si	A
me varali vaši pogledi!« Izpil je naglo, v	lice	mu je zaplulo nekaj krvi, Nato se je dvignil	A
Stari Sloven, odet v železo, z rešetko čez	lice,	pokrit z velikanskim ščitom, z mogočnim kopjem	A
razpuščenih las, ki so se ji usuli krog in krog čez	lice,	preko ramen in prsi kakor žalostne veje vrbe	A
ozrle v Alanko plahe, objokane oči, pobledelo	lice,	prepojeno z bridkostjo.Ko je Slovenka zagledala	A
sovraži.« Alanka je vsesala pogled v bledo	lice	Ljubinice.Po glavi so ji begale misli, dvigali	A
»Bogovi te nagrade!« Pogledala ji je v	lice	in zdelo se ji je, da v črni noči gledata izpod	A
lakote. Glasno je zaihtela, z lasmi si je zakrila	lice	in ga pritisnila na vlažno, rosno zemljo. Ko	A
premolknil in izpod čela pogledal Alanko. Njeno	lice	je prebledelo. »Zadel sem!« je preudaril in	A
iz rok, spodnja ustnica se mu je izveznila,	lice	mu je zaigralo, zrušil se je na tla in zatulil	A
pordelih oči ni bilo solze na bledo, upadlo	lice.	‚O, poglej me!	A
široko, v smrtnem boju z grenkobo napolnjeno	lice.	Divjega sina narave je obšla gorka slast, ko	A
Pobirali so suho govno in ga metali Bizantincem v	lice.	Zasmehovali so Upravdo in pljuvali proti vojakom	A
maščevanje!« Svaruniču je pljusknila kri v	lice.	Obšla ga je nepremagljiva slast, zbudila se mu	A
a prevzela ga je otožnost. Zagrnil je mrtvi	lice	in svečano razsodil: »Močnejša od smrti je bila	A
ne ti, mladec.« Radu se je ožarilo mračno	lice,	v oči so mu stopile solze; razkrilil je roke	A
Odkar je Tunjuš otel Ljubinico, je njegovo	lice	okamenelo.V mlado čelo so se zajedli mračni	A
In sedaj je na to od bridkosti postarano	lice	planila zarja. Kakor otrok se je smehljal, kakor	A
ni branil čaše. Ko pa je izpil, je namrgodil	lice	izpljunil daleč od sebe in rekel: »Dobro in	A
Na bogove!« Od veselja ožarjeno	lice	Radovo se je ozrlo v Iztoka. Svarunič je potegnil	A
teden. Rada se je polaščal nemir, na Iztokovo	lice	so legale sence. »Bogovi,« je molil Iztok,	A
poljubil čelo. Nato je objel Iztoka, poljubil ga v	lice	in rekel: »Blagoslovljen sin treh očetov: Svarunov	A
sladkim. Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno	lice	še čisti izraz študentke, so se vendar v motnih	A
glavo med dlani in ga še enkrat poljubila na	lice	in takisto poljubila mater. »Alenčica	A
trenutku, preden je izgovoril besedo, poljubila na	lice.	»Takole je vselej,« je zamrmral Trpotec	A
»Narobe svet. Dobro, ga pa obrni na	lice!	Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list:	A
in kako je bela ruta zakrila nato materino	lice.	Tedaj je omagala tudi njena roka, ki je še pozdravlja	A
sredi verza, ko je videl Alenino preplašeno	lice,	in rekel: »Ahà, nič ne pomeni!	A
sencih silili stremeni izpod zapon na‐vzdol.	Lice,	brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, je	A
« Deček je poskakoval na stolu in gledal v	lice	Aleni, ki se mu je smehljala in mu gladila razkuštrane	A
izginila bledost in ji zaplula živa rdečica v	lice,	je stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani