IIIStarec in ptica Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda naša. Godec stare korenine teši svoje bolečine z glasi tamburice; vbira strunice srebrne, poje pesmice žalobne v sivo brado, v velo lice grenka solza se mu vtrne: »Dosti živel sem na sveti, dosti sem užil radosti, dosti moral sem trpeti, dosti skušen sem - zadosti. A ne sluša naših svétov, starih, skušenih očetov mladež, roga se in smeje temu, kar starina deje, kar je novo, je na glasi!