lice (601-700)

Iz potez je gledala zločest, počasi se mu je	lice	skremžilo, dokler ni bušil iz njega smeh, ne	A
usipalo z grmov. Brez cilja je hodila po gozdu,	lice	ji je rdelo, in preden se je zavedela, je legal	A
opazila Alena. Ali čutila je tudi sama, da ji je v	lice	zavalovila kri. »Čeden študent!	A
je, tresoč se od studa in ogorčenja, rekla v	lice	»slepar«, ga je morila in mučila, da je dosti	A
proti steni, jo podprla z dlanjo, da je zakrila	lice	pred Brestom, ki je videl samo njene lepe lase	A
ponovil: delo za narod. Minki je planil ogenj v	lice.	»Da, taki ste!	A
jateljico. »Zato, ker te izdaja vsaka kretnja, oči,	lice,	vse.Prav zato te svarim.	A
Ko je Strniška zagledala učiteljico, se ji je	lice	nekoliko zjasnilo. »Nekam žalostni ste	A
je bila Alena tako potrta, da ji je shujšalo	lice	in je bledela, kakor da bi jo razjedala bolezen	A
Vse je gledalo na Minko, kateri je gorelo	lice	v radosti.Kaj Smrekar, kaj župan in župnik	A
»Pomeni?« Rahla rdečica je šinila Minki v	lice.	»Kaj bi pomenilo?«	A
k tovarišici in ji pritisnila bele dlani na	lice.	»Kako si razburjena!	A
sanje?« je premišljala Alena. V noči pobledelo	lice	se je ozarjalo v mrzlem zraku.Trudni živci so	A
na Aleno. Sam je čutil, kako mu je šinilo v	lice,	ko jo je zagledal, in takisto je ona vsa zaplamtela	A
postajala in se ozirala po okolici. Gorko ji je bilo	lice,	gorkejše srce, ki je uživalo krasoto prirode	A
prečitala Alena pismo, rdečica ji je plula v	lice;	tiha sobica, kjer se je te dni tako otročje	A
razpotju proti sankam. Hlapec je svetil nekomu v	lice,	ki je ležal ob cesti.Smrekar je klečal pri njem	A
ne jokam!« Alena se ga ni upala pogledati v	lice.	Ko je povesila oči, je Brest videl, kako so trepalnic	A
je prebledela, se ozrla v kot, da je zakrila	lice	pred Maro, in rekla užaljena: »Kaj mi	A
Ni jih svarila. V	lice	ji je šinila kri, ko je spoznala Brestovo pisavo	A
motrila z očmi. Polagoma se je nabralo Minkino	lice	v zaničljive gube in ko je prebrala, je razsodila	A
Silvester izgovoril besedo šola, je leglo na njegovo	lice	nekaj žalosti podobnega; pa vendar nisem mogel	A
Tudi te je prvi trenutek osupnilo Silvestrovo	lice	in objokane, otroške oči.Toda samo za trenutek	A
in zopet pil. Nato si je otrl mokro glavo in	lice	ter se obrnil do klopi, ki je stala ob mizi	A
zaverovani v obraz enookega, ki je tiščal grozno	lice	med stisnjene koščene pesti, da je gledalo izza	A
je gledalo izza tega okvira njegovo spačeno	lice.	Ko je enooki pripovedoval, se ni ganil ne z	A
Pojdi!« Na	lice	mu je zopet legla krinka, v očeh mu je zamrl	A
Božnar je svetil z dvignjeno lučjo Gašperju v	lice	in ga prepoznal.Ves je bil zameten.	A
Lucija je drgetala, piš ji je zaganjal snežinke v	lice.	»Pojdi!« jo je spustil Gašper, ko se	A
Truden je.« Vesela jasnina je oblila Lucijino	lice	in hvaležno je stisnila roko možu, ki jo je	A
Nič se ni zganil. Sklonila se je in svoje	lice	položila na njegovo.Tedaj je odprl oko, ki mu	A
Olga kar zdrznila. Nagonsko mu je približala	lice.	Rudi je kradoma pogledal k onima spredaj in ji	A
ko si tak lep deklič,« je odvrnil, si spustil	lice	v dlan in se spodbudno zagledal v natakarico	A
zamrmral deček ves zasopel pred hlevom in mlado	lice	se mu je zresnilo ob spominu na sinočnje Mihove	A
težavo oprla na svoje slabotne roke in shujšano	lice	ji je zablestelo v komaj vidnem žaru veselja	A
Z obema rokama je zakrila svoje shujšano	lice,	kažoče še zdaj sledove nekdanje velike lepote	A
sina k sebi, hkrati pa so njegovo razbrazdano	lice	oblile grenke solze resničnega kesanja.	A
srečen smehljaj preleti njegovo resno, oznojeno	lice,	maha jim z rokami, kliče Lovreka in Polonico	A
Obupavali so: bodeče trnje jim je praskalo	lice,	z glavo so se zaletavali ob debla in stežka	A
žaljivkami, ki so občutljivemu dečku poganjale v	lice	jezno rdečico.A premagal se je in celo pospešil	A
ust. Resno, skoraj strogo zasije mladenkino	lice.	»Trpi!	A
je pritegnil Lovrek. Zadrega mu je pobarvala	lice,	zato najprej ni vedel, kaj bi govoril. Dekletce	A
vozička in ob tem dotiku mu vroč val krvi zalije	lice.	Kako navaden se ji je moral zdeti ...	A
- videč pred seboj mlado, s solzami orošeno	lice	-, z močnejšim poudarkom: »Vendar živeti moramo	A
kakor brez moči omahnila v naročje. Upadlo	lice	je imelo nezdravo prsteno barvo in oči so ležale	A
zatrdil nečak in jo toplo poljubil na uvelo	lice.	Dobro ženico je ta neobičajni izraz njegove ljubezni	A
drznosti zastala gladko tekoča beseda, na njegovo	lice	pa je legel skorajda bedast, top izraz.Mladenič	A
pot do narodnega voditelja, je poškrlatel v	lice	in besen planil pokonci.Imel je sicer precej	A
električna svetilka zaigra ter obsveti prestrašeno	lice	Miklausinovega pomočnika. »A tako?	A
Lovrek je zastokal, si z obema rokama zakril	lice	in mukoma zavračal naval novih, dobrih in zlih	A
popustile ter nekako splaknile spačeno in ranjeno	lice,	ki ga je z voščenim izrazom gledalo iz obvez	A
ali tokrat so sanje neobičajno žive! Žametno	lice	se ga zdajci nežno dotakne, sladko dehtenje	A
konca: še tesneje se stisne k njemu dekliško	lice,	še blažje zaveje vanj duh njenih las.In ko Lovrek	A
Hitro si otepe prašna kolena, obriše solzno	lice	in se z nevoljno počasnostjo obrne k došlecu	A
postane, ko se ga dotakne žametno mehko ženino	lice.	»Danes si srečen, Lovrek, ali ne?« zasliš	A
krog vrátú in pritisnila svoje vroče, potno	lice	na njegovo. ”Ali nisi videla tam črne sence	A
izkušnjavca samega, kakor je bil od vekov. Na tvoje	lice	je samo dihnil greh, kakor opojen veter od juga	A
postelji, oprl je komolec ob blazino in je naslonil	lice	ob dlan. ”Zakaj bi tako storil?	A
”Nocoj?“ ”Nič pozneje, zakaj ... poglej mi v	lice!	“ František mu je pogledal v obraz in je takoj	A
vzdramil. Ko je stopil na ulico, mu je puhnila v	lice	mrzla noč. Brez konca so se križale ulice	A
je govorila, da bi ne razumel, ki bi poslušal	lice	ob licu; hlapec je slišal in razumel.Z dolgimi	A
izpregovoril skoro šepetaje. Ona mu je pogledala v	lice	z jasnim smehljajočim pogledom. ”Ali sva	A
je govorila ona. ”Še veter ti ne bo dihnil v	lice	in tudi ne zla beseda in ne teman pogled ...Tako	A
razpoka, zmerom svetlejša je bila, zasijal mu je v	lice	pramen jutranje luči. In zažarela so mu lica	A
bilo mraz od strahu in od žalosti. Položil je	lice	na popotnikova prsa in je poslušal; srce ni	A
postelji. ”Mati“ Položil ji je roko na čelo, na	lice,	na roke; oči so se mu zasolzile, velika žalost	A
tiho poljubljal na lase, na sence, na toplo	lice,	na beli vrat; okrenila se je prav počasi prav	A
zagorelimi, kričečimi obrazi se je tiho svetilo	lice	njega, ki je nesel težki križ.Takrat še nisem	A
ljubi otrok moj!“ Komaj je videl to roko, to	lice,	te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja	A
bilo v hiši. Zadobili so nenadoma vsi kar drugo	lice,	nego so ga imeli poprej; gledal sem vse edinole	A
Jaz pa sem jo stisnil za roko, da se ji je	lice	krčevito napelo. ”Sovražim te, sovražim iz	A
mimo, kakor bratov brat. Podolgovato, bledo	lice,	debela viseča spodnja usten, dolgi, zakrivljeni	A
naključje. Drug je pogledal drugemu v ostarelo	lice,	drug je videl drugemu v dušo, videl na duši	A
/ . / stran 80 . / Poglejte jim natanko v	lice,	tem junakom!Ne sveti ogenj spoznane resnice	A
smo živeli in nocoj, ko si gledamo iz lica v	lice,	nas je sram.Zatorej pijmo in pojmo, da zalijemo	A
da sem se bil smrti same dotaknil z licem ob	lice.	Za mizo je sedela moja mati, ki je bila takrat	A
in je zamahnil z roko. Pogledal je tovarišu v	lice	ter je videl, da so lica polna in zdrava, da	A
čutil je, kako mu je polagoma segal mraz v	lice,	v život, v srce. ”Dolgo te nisem videl, pa	A
kane solza, kakor živo oglje pekoča, iz oči na	lice.	Veján vstane in stopi k nji.	A
Žena se nekoliko osvesti in kri ji udari v	lice.	”Povej mi najprvo, Majar, ali to stvar resno	A
čevlje in stresel me je mraz. Dež mi je pršil v	lice,	knjige sem skril pod suknjič.Ulice so bile žalostne	A
Hotel sem jo prijeti za roko ali jo poljubiti na	lice,	toda nisem se ganil.Tako težko mi je bilo, kakor	A
oči ... Tedaj se nagne k meni obraz, čisto pred	lice	... niso bile sanje, ni mogoče! Vlažen in hladen	A
glavo, če se je sklonil, da bi me poljubil na	lice;	zavzdihnil je, jaz pa sem se ozrla na njegov	A
bil bolj miren, pogledala mi je naravnost v	lice	in zdelo se mi je, da so se ji osolzile oči	A
sem mu pohitela naproti, se mi je zarežala v	lice	ostudna in bedasta maska.Ne bila bi tako ostudna	A
so bile tenke in blede. Pogledala sem mu v	lice	in sem videla: ”Tudi ti, moj fant, tudi ti boš	A
veselih in žalostnih stvareh, ko jim je gledal v	lice,	jim stiskal roko, se z njimi smejal in jokal	A
korak; celó v glasni družbi je obnemel, strmel v	lice,	ki se je belo in tiho prikazalo iz vinskega	A
jasno pod tihim in jasnim nebom. Položil je	lice	na materino vzglavje in je zatisnil oči.	A
klasov. Ljudjé si bodo gledali jasno iz lica v	lice,	ne bodo se več nezaupljivi obračali v stran	A
z njim tako, da je udaril bakreni križec na	lice	pod očesom; tam se je prikazala kaplja krvi	A
zaradi te jope!“ Pogledala mu je natanko v	lice	in se je zavzela še hujše. ”Saj si bled in	A
vsegavednim sodnikom bili sestri, enaki si v	lice,	enaki po vrednosti in zasluženju, še celó enaki	A
veseli in rdeči. Nobenemu ni Lenart pogledal v	lice,	videl pa jih je vse bolj natanko in razločno	A
poljem, izza temnega listja mu je gledalo v	lice	z zlatimi očmi.Od nekjé, od blizu ali daleč	A
Vroč, zasopel in temnogled mu je kričal v	lice:	”Poslušaj me zdaj, cigan potepeni!	A
bil sirotno majhen, šepav in grbast, nakazen v	lice	in dušo, in ki je zategadelj bistro gledal,	A
sanje vsakega človeka čisto novo, prav posebno	lice.	Nič več niso puste blodnje, bežne megle, ki se	A
krivico, Jernej, in kadar te udari sosed na desno	lice,	ponudi mu še levo; in če ti ugrabi suknjo, daj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani