lice (101-200)

pohitím. . / . / stran 214 . / ZAKAJ JE TVOJE	LICE	Zakaj je tvoje lice krasnejše dan za	A
ZAKAJ JE TVOJE LICE Zakaj je tvoje	lice	krasnejše dan za dnem, in da te zró, ne	A
Dá mu sultan tristo svetlih zlatov. Takrat	lice	Omarju zasíje, zabliščé se mu očí v svetosti	A
Razžalostílo se je solnce vroče, z oblaki lepo	lice	je zakrilo, na zemljo pa za solzo solza pada	A
njena umrjè in cvet prebeli se ospè. In	lice	dečku obledí, ugasne ógenj mu očí in srce	A
VIDEL, DRAGA Le enkràt sem videl, draga	lice	tvoje, le enkràt; le enkràt je bilo srečno	A
kaj skalí očí ti jasne, kaj rdečí ti lepo	lice	... Naj beseda tvoja laže, pógled govorí	A
solzá bi bilo rdeče prej prelepo ti okó,	lice	bi ti bilo bledo kakor meni je bledó!	A
Saj navadno ní takó! In otožno ti je	lice,	in okó ti je solznó! Kaj so vsi te zapustíl	A
jim z gorkim žarkom boža le trenótek črno	lice.	In stoletja in stoletja čakale so hrepeneče	A
teče ogenj; ves obràz je v sponah vročih,	lice	pod ognjeno krinko. Hočem te imeti, hočem	A
kaj je pogled moj otožen, kaj je bledo moje	lice	... Ali čuješ?	A
Glej jih té ljudí: polmrtvé očí, potno	lice	polmrtvó; ne ljubezni tu, ne sočutja ní,	A
ti ga v zadnji dar. Kaj ni že bledo moje	lice?	Kaj ni že moten pogled moj?	A
vstaja obraz upal, umirajoč. Bledó je	lice,	sesušeno, v očeh se svetijo solzé in vele	A
krasna, takó hladnó, tako blédo je tvoje	lice,	in v naročju lenó kakor mrtve ležé tvoje	A
srcu mojem temno, prazno, in zagrnil bi si	lice	od sramote, od kesanja.“ Temni kodri	A
Anica, podaj mi róko in obriši solzno	lice,	smejva se kot onadvá. SULAMIT	A
Kakó je belo njé teló, kakó sladkó nje	lice,	in moje dete za menoj izteza že ročice	A
pógled vsak; . / . / stran 73 . / njegovo	lice	je bledó, vse belo kot mrtvaški prt, temnó	A
iz oči vodenih, mirnih; to ledeno, trdo	lice,	kakor lito iz železa. Videl je moj strah	A
ti ga v zadnji dar. Kaj ni že bledo moje	lice?	Kaj ni že moten pógled moj?	A
... Pa je bledo tvoje	lice	in mrtvé so ti očí ...“ ”Kaj okó bi bilo	A
solzá bi bilo rdeče prej prelepo ti okó,	lice	bi ti bilo bledo, kot je meni zdaj bledó	A
vstaja obràz upàl, umirajoč. Bledó je	lice	kakor mramor, v očéh se svetijo solzé	A
krasna, -- takó hladnó, tako blédo je tvoje	lice,	in v naročju lenó, kakor mrtve ležé tvoje	A
srcu mojem temno, prazno; in zagrnil bi si	lice	od sramote, od kesanja.“ Temni kodri so	A
a med njimi Ivan Kacijanar. Bledo mu je	lice,	móten pógled, zgúbano mu je visoko čelo.	A
... Zopet bodi jasno	lice	tvoje, pijmo rujno vino, kakor nekdaj,	A
Kakó je belo njé teló, kakó krasnó nje	lice,	in moje dete za menoj izteza že ročice	A
tebi, oj svoboda krasna? Kakor smrt je bledo	lice	tvoje, tvoje róke so v okovih težkih,	A
pógled vsak; . / . / stran 94 . / njegovo	lice	je bledó, ah, belo kot mrtvaški prt; temnó	A
razgrne in Slavína obstojí med vrati;	lice	belo skríva si v kopréno, zatrepeče glas	A
vstane temni Kruko, mirno stopi Henriku pred	lice	in visoko dvigne čašo zlato: ”Henrik,	A
Kralju vroča kri privrè iz prsi, obledí mu	lice	v bolečíni in k nogám se knezu mrtev zgrudi	A
iz očí vodenih, mirnih; to ledeno, trdo	lice,	kakor líto iz železa!...	A
JE, ZAKAJ Zakaj izginil je, zakaj raz	lice	jasni ti smehljáj? Zakaj, popréj takó ljubó	A
moj! . / . / stran 102 . / TI NEČEŠ, DA NA	LICE	Ti nečeš, da na lice poljubil jaz bi	A
TI NEČEŠ, DA NA LICE Ti nečeš, da na	lice	poljubil jaz bi te gorkó ... To ní, to ní	A
si čez polje široko, pa začrtajo se brazde v	lice	mi globoko... A jaz sejem, orjem, žanjem v bogu	A
lepo dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati!	Lice	nje tako je rdeče kakor sama gorka kri, kakor	A
ali ženin in nevesta sta najlepša v pas in	lice!		A
ljubi te, mladenka, ljubica ti ljubezniva.	Lice	tvoje ‒ cvetje v polju, stas tvoj ‒ jela ni	A
lepo dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati!	Lice	nje tako je rdeče kakor sama gorka kri, kakor	A
si čez polje široko, pa začrtajo se brazde v	lice	mi globoko ... A jaz sejem, orjem, žanjem v bogu	A
ali ženin in nevesta sta najlepša v pas in	lice!	Tašča s kupico v rokah pozdravlja snaho (Ženitova	A
pred pragom sedel, še trenil, zbledel ni nič v	lice;	ni le deklic umel, tudi vragu je vzel vse pisane	A
polja so, gozdovi, bela cesta je in gaz, belo	lice	ima dekle, ki iz vseh jo ljubim jaz. Bele gore	A
vseh jo ljubim jaz. Bele prsi, bele roke,	lice	nje prebelo je, sredi zime še globoke mi srce	A
zmrznjenega zrkla ribnika odeva neko kamnobledo	lice	plitkega reliefa na neglazirani nagrobni plošči	A
Petje krog po njih doní! Še mladost mi žari	lice,	Gorka vre mi v žilah kri. Žalost in skerbi!	A
reva, Tvoje ne vedo gorice; Sreče žarno, jasno	lice	Vedno s tvojih vód odseva. Kaj mi sólza v óko	A
veselice Sercé mamile so sinu, Ko srage ti bledo so	lice	Močile smertnega potú. Zastonj sedaj lase iz	A
sanjah sem igral V naročji njej, z rokó jej božal	lice.	Čistejša ko deviška luč Dijane Sijala materna	A
Sama... Mnogokrat je	lice	solza porosila, a me ni prijazna roka tolažila	A
pravice pričakuje. Ko objestni bogatin ga bije v	lice,	misli si: »Pač na tem svetu ni pravice!« In	A
jih v vrstice, a oni, Iškarioti, pljunejo mi v	lice.	Laktur Vse zlektoriram z lakmusom strokovnim	A
Prikrito ogleduje si menije in kalkulira in grbanči	lice.	Špageti so odlični.	A
.. stran 13 . \/ Kakor rž in pšenica	Lice	prislanjam h grudi, ki grenko diši naj skoz	A
in si željno pritisnila kepo snega na upadlo	lice.	Ko je sneg odmaknila, je ostala na licu rdeča	A
zdaj.« In besno okrog zavrté se in zlobno mu v	lice	režé se, pretvarjajo studni obraz, da mozeg	A
je na vrtu plela, pela pesemco glasnó, živo v	lice	zarudela, ko je stopil on pred njo. »Daj mi	A
enkrat tvoj obraz bi zrl, da zrl bi sončnojasno	lice,	obraz ljubezni in resnice! To prst pa prsti	A
si rakve nikar; čemu li bi hotel umreti, ko	lice	ti v prvem je cveti? O, škoda teh lepih oči	A
priljudno, kot si se nekdanji čas. Poljubuješ mlado	lice,	k srcu nosiš mi rokó, brišeš radostne solzice	A
pozabiti, kar ne da se spremeniti. O pozabi njeno	lice,	nje oči, ki kot zvezdice tebi milo so svetile	A
pa si ni upala roka mojà. Solza je padala,	lice	namakala, nisi je videla, lite zastonj. Pri	A
ledene cvetice, k vam bom goreče pritisnila	lice.	Tajaj led, tajaj led, lice gorkó, da mi po cesti	A
goreče pritisnila lice. Tajaj led, tajaj led,	lice	gorkó, da mi po cesti pogleda okó. Vidim saní	A
cvetice, ledene cvetice, ve ohladite žareče mi	lice!	Večni Bog, mili Bog, drži me ti, da mi ubogo	A
pesmi poje. . / . / stran 65 . / Roži mlado	lice	zarudi ko žarja, fantu njeno listje tiho spregovarja	A
pisane glavíce, sestra k sestri stiska zarudelo	lice.	Šepetanje tajno nosi zrak čez njivo, sluhu nerazumno	A
‒ ‒ Pozvonilo je: Iznad pesti je dvignil	lice	in vstal iz žalostnih sanj. Nad travnikom Nad	A
umirile uporni izraz. Smrt mi je poljubila	lice,	bil sem kakor smrt hladan, nisem sanjal, ne	A
svetila? Ljubemu sevala bi na obraz, gledala	lice	mu, radost bi pila, k sebi v višave ga sinje	A
jladrijadrija, drom. Slovo se mora sede jemat′ pa na	lice	pušeljc dat′, hojladrijadrija ... Če se usedem	A
hitro v kolo! Roka naj roke se trdno drži,	lice	pa naj od veselja žari! Pm, pm, pm, pm, pm,	A
na vrtu plela, pela je pesem glasno, živo v	lice	zarudela, ko je stopil on pred njo. »Daj mi	A
ročičicam. In ko se j′ zopet zbudila, me v	lice	je poljubila. [ Kranjska ] Pr	A
vse prepočasi teče. Sklonim se, približam	lice	plitko sapa niha, potem pa dih za dihom vse	A
zaseje, pod njim spaka nasmejana. Vsakič znova	lice	sije, vsakič znova ihti vdana, vsakič znova	A
žameta, kot vlažen vonj malin dehtijo, ko dlan ob	lice	jih privije, si hlad dotika izborijo. Pogled	A
večinoma pokriti s kocinastimi brki, bledo, zabuhlo	lice	je bilo majhno v primeri s košato, nekoliko	A
Čudil sem se, kako naglo se je spreminjalo	lice	desnega brega Soče pod Sabotinom.Neopazno je	A
séde, malo za njegovo pleče, obrnjena v njegovo	lice.	Z nogo binglja pod mizo in roki prekriža tesno	A
stropu, se dvigne na komolec in se okrene v izbo.	Lice	mu je pomečkano, zabuhla veka zgubana, a pogled	A
Drozgu pa ni nič za smeh, čisto čmerno mu je	lice...	K Stoparju mora...	A
blazinami, na desnem temenu mehur z ledom. Levo	lice	mu je povešeno, polovica ust povešena navzdol	A
iz ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo	lice	kakor mrtva cunja. Tona je vsa prestrašena	A
Kaj, hudiča, da mu je odrekla? - Zdravo	lice	se mu skremži, glava mu pade vznak, solze mu	A
»Was?« In v kamnito	lice	se je od nekod začel prilivati rdečkast odsev	A
stopil na stolico in s sto . /\ .. stran 78 . \/	lice	na mizo, da navije uro na zidu.Nepremično je	A
skakati z oken, ker je imel tisti njihov prvi vse	lice	krvavo. »Mamaaa,« je tožil.	A
klečal. Sedél je na petah in si z dlanjo objemal	lice	in oponašal mladega fašista, ki toži zaradi	A
Kje je Lucia? No, najdi spet njeno	lice	v sebi!In tudi starega profesorja za italijanščino	A
ki gori na stropu kupeja, opazuješ Srečkovo	lice,	ki je spokojno, a veš, da je za navidezno spokojnostjo	A
ko da res misli, da je veslo orosilo njeno	lice.	Da, nasmehnil bi se ji in ona bi čutila, da sta	A
norčevati iz njega. Kakor klofuta smrti na	lice,	kakor skok iz njenega vsemogočnega območja.	A
na operacijo moram.« In zdaj je tudi njeno	lice	za spoznanje manj bledo, ko da je s strahom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani