lice (901-1.000)

Slivar je gledal na to pokrajino, kakor v tuje	lice.	Naposled je zagrnil okno.	A
bilo hitro in noč je bila mrzla, da je rezalo v	lice.	Streslo ga je, stisnil je glavo v ovratnik ter	A
pozneje, kakor da bi mu jih kričal naravnost v	lice	z zlobnim in škodoželjnim obrazom, ali zdaj	A
Slivarju so se tresle noge, legalo mu je na	lice	nekaj težkega in govoril je trudoma.Neuner se	A
Kako so mu gledali ti obrazi tuje in začudeno v	lice!	Kdo jih je bil ustvaril, iz katere zemlje so	A
podoba mojega gospodarja, kakor kaže ogledalo	lice	človeka, ki gleda vanje.Videl sem zadnjič svoj	A
bratje. Kakor poprej nikoli, so si bili podobni v	lice,	glas in misel, ko so vpili: ”Križaj ga!“Morda	A
človeka, ki je imel zelo ozko, belo, prav dekliško	lice;	eno oko je bilo široko odprto in se je svetilo	A
Stala sva si nasproti, sklonjena preko mize,	lice	tik do lica; smehljaj ni bil več smehljaj, oči	A
smehljaj, oči so gledale, videle niso. Stala sva,	lice	do lica, roka v roki; oči so se nama širile	A
Krničar se je sklonil k njemu in se mu je smejal v	lice.	»Ničesar ne boš dovršil!	A
je mislil in storil, zadobi nenadoma drugačno	lice	in drug pomen.Prišel je v kraj, ki mu je bil	A
njemu. Zlodej se je sklonil in jo je poljubil na	lice.	* Ob gozdni stezi, na prostrani	A
glavo z obema rokama in jo je poljubil na mokro	lice.	Odgovoriti ni mogel, ker je slišal odgovor v	A
izvoženem kolovozu.“ Robida mu je udarila v	lice,	odskočil je in se je zaletel v deblo.Za deblom	A
in razumel, ko sem se klanjal globoko k nji,	lice	do lica. ”Ali še veš, kako sva takrat hodila	A
so bile pravkar odložile silno breme. Ne eno	lice	med vsemi ni bilo gladko in veselo, prav vsa	A
”Ne brijem jih!“ Gledala sta si iz lica v	lice;	županu so bile oči zalite in rdeče, sodniku	A
nazaj in da sta si gledala prav tik iz lica v	lice.	Župan je bil kmalu rdeč in zaripel v obraz, tudi	A
krog pasu, z levico ji je sunkoma pritisnil	lice	k svojemu. ”Jaz bi ...“	A
postrani visela globoko v čelo; golobrad je bil, v	lice	ves bel; iz ust pa mu je od vsakega kota usten	A
treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto z glave, v	lice	so ji bíle mrzle kaplje, ves život je trepetal	A
grenka, zadobi v daljavi lepše, prijaznejše	lice,	solza se smehlja.Na ure hrupnega veselja človek	A
oblakov, kakor solza od neba, je padla Mani na	lice;	Mana jo je otrla z rokavom in se je nasmehnila	A
zabolelo, kakor da ga je tuja roka udarila na	lice.	”Čemu me žališ?“ je vprašal.	A
prigrizni!“ Mana je pila čaj in kri ji je šinila v	lice.	”Dolgo pot sem danes že preromala in veliko	A
Potrpi malo ... samo trenotek!“ Kri mi je bušila v	lice.	Prijatelj je bil časopise po vrsti razgrnil prédse	A
Ti sam!“ je kričala Marta in ga je udarila v	lice	z belo pestjo. ”Ne jaz, ne jaz, ljudje božji	A
je kričala Marta in ga je udarila vdrugič v	lice.	”Jaz sam!“ je odgovoril Pavel ter je povesil	A
Vesela poskočnica je pljusknila Grivarju v	lice.	”Čemu to?“ je vzkliknil.	A
noč, ko je že sončno jutro; kaj bi si otiral	lice,	ko solz že zdavnaj ni?“ Gospa je zardela	A
več dalje, ti ljuba! Osupla mi je pogledala v	lice,	s tistimi rjavimi, željnimi očmi: Pa zakaj ne	A
zamahnil je molče in je udaril s pestjo v jetično	lice.	Pijanec je padel kakor snop, toda takoj se je	A
me je objel, nato se je vzpel, da sem čutil v	lice	njegovo vročo sapo. ”Jutri, gospod!	A
ne mro bosaki za obzidjem in se jim ne roga v	lice	Turek.Bara, doli so junaki, ki se bijejo z neverniko	A
kup, da bi jih znova zbegal. Husič prisloni	lice	na mušketo ...Krvnik poskakuje z nasajeno glavo	A
nekdo sname glavo z ražnja in jo zaluči Husiču v	lice	... Pobrežje se ne vda.Azijati kažejo obrambi	A
za junake, to je sramotilno, zasmeh dušmana v	lice	krotkih čet. To je sramota!	A
z mano ne moreš, doli je nevarno,« ji boža	lice.	»Ne, Herbart, pri tebi je varno vsepovsod.	A
stran 60 . / »Kranjska hulja!« mu pljune Uskok v	lice.	Čof! useka Vid Uskoka s pestjo v obraz.	A
izmučeni, moške so venomer tepli, nam pljuvali v	lice,	in, moj Bog, ponujali nas za vsake novce.Najprej	A
trenutek utihne hrup, dve vojski si pogledata v	lice	...In valovje Une se zapeni, v trepetu pljuskne	A
ceno.« »Lepa djula,« vščipne Kordun Baro v	lice.	»Jaz te ašikujem, če mi boš pokorna.«	A
prodira v pritlikave šume, poživlja jim jesensko	lice.	Tiho, vdano prodira Herbartova vojska v Budački	A
polumeseca na grebenu. Le hip si zro sovražni roji v	lice,	v lahnem vzkriku se pozdravijo in že si vzrojijo	A
skozi odgrnjeno okno, je bilo njeno bledo, lepo	lice	nekako čudaško spačeno pod temnim velikim steklom	A
Elekta je sunkoma dvignila svoje drobno, bledo	lice	z rdečimi pegami.Zbegano je gledala po svojih	A
Dvignila se je izza mize.	Lice	se ji je skremžilo v prisiljenem nasmehu.Pretrgano	A
zagledala preko dolge mize v ostro rezano plemiško	lice	grofice Mercedes.Pa je zdajci zaslutila predirni	A
Nato je zastrmela bolno, žalostno navzgor v	lice	Presladki, se tiho nasmehnila, obrnila sunkoma	A
Sestra Anakleta je stala ob zagrnjenem oknu.	Lice	je pritiskala tesno ob zagrinjalo, žejna sonca	A
Sestri Elekti je šinila bolna rdečica v bledo	lice.	Drobna, neznatna je stala pred visoko prednico	A
svoj obraz. Nejevoljno se ji je razvleklo	lice,	ko je videla prednico, da jo opazuje.Gospa mati	A
Živčno naglo je zataknila pismo v široki rokav.	Lice	ji je posinjelo nad bledoto šlaraste peče.Trudna	A
« . /\ .. stran 34 . \/ Gospe materi se je	lice	bolestno zresnilo.Takoj je dočitala in rekla	A
zajokala. Mirno je šla Engelberta tovarišici čez	lice	s svojo roko in rekla: »Ta moja bolezen!Oprostite	A
moški, ki ji je hodil z roko čez obraz, čez	lice	in se dotikal njenega telesa.V teh časih se	A
naglas zajokala. Sestri Anakleti pa se je	lice	upokojilo.Kakor da govori v sanjah, je rekla	A
z rameni. Gospe materi je stopila rdečica v	lice.	Takrat se je zgodilo nekaj tako čudnega, kakor	A
Solze so prikipele gospe materi Serafini na	lice,	ko je vse to brala, rdečica sramote ji je zagorela	A
Gospodična Anica je povesila vdano žalostno	lice	in odšla v obisk.Sestra vratarica pa je pristopila	A
Za hip je švignil krepki ženi vesel izraz čez	lice	in z glavo je prikimala možu. »Ti Tomaž	A
je planila žena proti peči. Zardelo in tolsto	lice	ji je od jeze zahripelo in besno je mahala z	A
sebi Lipeta. Videla je njegovo zdravo, resno	lice,	prijazne in pametne oči, in čudna, čudna misel	A
Z drobnimi očmi je bodla v bolestnožalostno	lice	neveste in njene podrhtevajoče osinele ustnice	A
Juriju storilo milo in solze so mu stopile na	lice	in vsi so bili ginjeni in so prikimavali. Mož	A
svati o brvi, tem jasnejše je postajalo njegovo	lice,	in s čudovito nežnostjo se je pritiskal z glavo	A
Leporastel in močen je bil. Široko zagorelo	lice	ne bi bilo nelepo, da ni bilo opaziti onih potez	A
prijazni in vabljivi nasmeh ji je zopet blodil čez	lice	in Tomažu se je polagoma mehčalo srce.Moj Bog	A
podobne misli grenka resnica. In tedaj se ji je	lice	spačilo, in mali sin je tedaj ni rad srečal	A
vendarle moja!« Hipoma se je ženi stemnilo	lice.	Rdeč obraz ji je zalila kri in je viknila:	A
pridnejša, da te bo mamica vesela.« Anici je	lice	zardelo veselja, strah je izginil iz nje srca	A
Prišla sem.« Njemu pa so se ulile solze čez	lice.	»Anica,« je stokal, »povedal sem, pa	A
pridobivalo v Anici čisto izrazito, posebno	lice,	in Anica si je z rdečico v obrazu končno le	A
komedij.« Anica je začutila, da ji stopa kri v	lice.	Skoro šepetajoč je vprašala Jurija:	A
In žena je z ostrim pogledom motrila Aničino	lice,	da je postala nevesta zelo zbegana in ni rekla	A
Bog, sedaj mi sešije obleko narobe in ne na	lice.	«Ženi je pri slednji besedi rastel gnev in glas	A
in jo burno vprašala: »Marjanica, ali je to	lice,	ali to!« »Bog pomagaj,« je k sreči na	A
ujela vprašanje Marjanica, »saj imate oči, to je	lice.	Da niste prav sešili?	A
Kaj hočete? To je	lice,	seveda!« Tedaj je privihrala tašča in	A
Molčite!« je kriknila sedaj Anica, »vi zamenjujete	lice	z na robe, ne jaz.Zakaj kričite?	A
da je on mož, a toliko da že loči, da to ni	lice,	kar trdi Katra.Katra jo je pobrala, češ, kaj	A
dejal: »Deset poličev, mati, staviva, da je to	lice.	« »Troti, troti,« je ponavljal Tomaž	A
pa je že tako. Tisti, ki pri obleki zamenja	lice,	tudi čebele od trota ne bo ločil.« Sedaj	A
oprl na njo. Nekaj krvi je prišlo v njegovo	lice,	komaj slišno je zašepetal: »Pojdiva.«	A
Mož je vzdihnil. Nova bledost mu je pokrila	lice.	Potem pa se je vzpel pokoncu in potegnil njeno	A
svetlobe obsvetljene gospodinje Katre. Hlapčevo	lice	je bilo veselo, in to je moralo biti Katri zoprno	A
zategnila Katra in se zasmejala. V hipu pa se ji je	lice	zopet zresnilo in je pristavila: »No	A
Nato je še enkrat ostro premotrila Tomaževo	lice.	»Tomaž,« je govorila nato, »zgovoriti	A
je vzkliknil Juri. Mati pa je motrila sinovo	lice.	Mislila je pač, koliko bi mu zaupala toliko in	A
širokoodprtimi očmi je gledal v mater. Njeno	lice	je bilo resno, in baš ta resnost ga je še huje	A
tedaj je Anica začutila, da ji polje rdečica v	lice	in da se ji napolnjuje srce z bridkostjo.	A
ljubila, ali je sploh mogla ljubiti koga? Njeno	lice	je bilo trdo in neprodirno, kakor je bila temna	A
in odkrite možate dobre volje mu je ozarjal	lice.	Ne, je pomislila Anica, v njem ni slabe misli	A
za to hvaležna. V hipu pa se ji je pokrilo	lice	z bledostjo, rahlo je vzdrhtela in strmela nema	A
neizrečenim preziranjem ošinil s pogledom njeno	lice.	Rahlo je pobledel in dejal:	A
pijani!« je viknila. V hipu se je tašči zresnilo	lice,	porogljivosti je sledilo v obrazu sovraštvo	A
Anica pa je ulomila kruha, napravila križ čez	lice	in začela jesti.Tedaj so se začuli v veži trdi	A
in tudi Lipe jo je opazil. V hipu se mu je	lice	zresnilo in z naglo kretnjo se je sklonil nad	A
poudaril. Njej so privrele solze kljubovalnosti na	lice	in je rekla: »Ali sem delala kakor otroci	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani