k (1.101-1.200)

‒ Ura bije,	k	oknu ni je, kaj sirota	A
Moram de, si ukazala, hojo	k	tebi opustít′; zvédla	A
/ . / stran 14 . /	K	slovesu Kaj od mene preč	A
Desno róko brez skrbi daj	k	prijaznemu slovesu, solz	A
vsak umret′, in iti vsak	k	pokóju, na postlji ali	A
Edinost, sreča, sprava	k	nam naj nazaj se vrnejo	A
stare! ako šla bom préd	k	poroki, ako préd moža	A
te bo vzel. Podaj se	k	njemu, preglédej svet	A
preteče let′ in dan, spet	k	materi pride bolj bolan	A
preteče let′ in dan, spet	k	materi pride bolj bolan	A
zdihuje in toči solzé. “Se	k	tretjemu ujcu podéj, moj	A
se grozno togotuje.	K	nji mati skrbna prileti	A
‒ “Brž	k	meni v hišo, Vilhelm moj	A
sam Bog nebeški ve.	K	pogrébu vkup derejo ljudje	A
zjutraj vrh zemljé, pokópat	k	tolovajam biričam ga dadé	A
zvezda ′z nebes, al, de bi	k	nji zletel, čakaš peres	A
pravi se na glas, de hodi	k	županu pogosto v vas.	A
ure tri; al Micike lepe	k	oknu ni. Nje godec strune	A
znaš otróbi, nov Orfej	k	sebi vlekel boš Slovéne	A
in pozen vnuk poroma	k	tvoj′mu gróbi. De kranjšina	A
jo besedí se korenine;	k	tem déni konce: ača, išče	A
puriste. Kar nočte vi umeti	k	svoji škodi, kar ne dopade	A
prižiga ji up goljfivi,	k	njim iz stisk ji miga	A
jezik veže. Bridkost,	k′	od nje srcé več ne počije	A
no célo, de bi vrnili	k	nam se časi sreče, jim	A
žalostno glavíco velo, meglá	k′	od burje prileti prignana	A
zóra, de se nagne dan	k	večeri, glasí ponoči pesem	A
sraga, se še zaúpljiv	k	nji pogled ozéra. V nebesih	A
pojó trobente, píšel	k	tamburini; obhajajo v	A
iz polnega srcá željé	k	nebesam. Oči bile pri	A
na mrličov trope, ležé,	k′	ob ajde žetvi, al pšenice	A
ostati brani, stopiti	k	sebi ga v čolnič povabi	A
krivo, de je bežala ta,	k′	ob sonci slana, de dal	A
njo Živo. Kako prišla	k	resnice sem poglédi, moj	A
njegove róke, de čudno	k	sebi vód′ otroke ljube	A
druide, de preobrnil se je	k	veri pravi, de v naše	A
otete krdela, prideš	k	meni v mesta svete.”	A
molče poda desnico ji	k	slovesi, solzé stojijo	A
Domú je Bogomila šla	k	očeti, nič več se nista	A
vendarle mirno stopila	k	njemu in se zaupala	A
TOLMUN Pridi naravnost	k	meni in mojih ust se	A
znova se boš obrnil	k	meni in mi pokazal	A
tiho vabljena, roko je	k	meni iztegnila, z močjo	A
iztegnila, z močjo me	k	sebi je prižela.	A
ki v senci diši,	k	meni zanihal je in	A
rekla: "Tvoja sem,	k	tebi sem prišla."	A
da bi te potegnil	k	sebi, a tisti hip	A
pretíhi! Zadnji vzdíhi	k	tebi s prs nesrečnih vró	A
je tvoje bálo. Le	k	tebi vôdi méne vsáka césta	A
vejévje gósto, priletíte	k	nam na béli dan --	A
se trúdi národ svoj	k	življénju búdi. VII	A
tujíno šírno -- tja	k	sínu plával ti ljubéč	A
klečí in drhtí in	k	Véčnemu móli, da vgási	A
vejevje gósto priletite	k	nam, na béli dan --	A
nesrečni zadušíš; pritísni	k	méni líca blága --	A
in splava lepa duša	k	nebu, in v temo bleda	A
Prídite, preljúbi,	k	mêni, srce moje tolažíte	A
mi svetló! Korák moj	k	ljúbici hití, v možgánih	A
zlôbe, kakor oče vse	k	svetosti vôdi.“ Zavrté	A
správiti jih z Bogom. Ali	k	temu prvo je potrebno	A
líci; burno stisne	k	sebi krasno dékle in	A
. / Pod lípo starec	k	starcu kralju séde,	A
zvonovi krasno, zadonelo	k	nebu petje glasno.	A
moli: Bog ga sprejmi	k	sebi nad višino, ki	A
mladi knez Havila tja	k	šatorom Jakobovih sinov	A
se mogočni Tubal tjà	k	šatorom Jakobovih sinov	A
se pobožni Selef tjà	k	šatorom Jakobovih sinov	A
Tiho stopa Sihem tjá	k	šatorom in še vedno	A
dobroten. Pojdi v jutro	k	Jakobu, očetu, in poprosi	A
In napravi Hamor se	k	šatorom, da za Sihma	A
v bledi jezi vsi hité	k	šatorom ... ”Sram te	A
življenje moje, moja sreča,	k	tebi duša si želi kipeča	A
vroči - glej, zató več	k	meni ti ne hodi, a	A
si, da kmalu, kmalu	k	meni pohitíš, da se	A
Vračam se preljuba	k	tebi v duši srd in	A
prisveti nad temno goró! Da	k	dragi mladenki kot veter	A
srečne sanje svoje le	k	tebi vodi me življenje	A
bridkó. Želján uhaja	k	oknu gor mi pogled	A
krilih sladke nade	k	tebi, draga, pohitím.	A
pred tabo; ko roké sem	k	tebi razprostiral hrepenèl	A
svetlih zlatov pa odide	k	Hakimu in pravi: ”Krasna	A
boja Omar pa povéde	k	sultanu Zulejko. ”Lepše	A
zapadel si nocoj, da	k	ljubici prelepi korák	A
nalíj, in potém prisédi	k	meni, da ti v črne	A
pesem moja ne vzletéla	k	tebi, da o mojih bridkih	A
mi! Radóst, ki srce	k	nebu dvíga nikoli ni	A
mi; radóst, ki srce	k	nebu dvíga nikóli ni	A
moj, spomládi pridem	k	tebi v tuji kraj!“...	A
v očéh žarí. ”Hitro	k	meni, oj Milena, daj	A
moj, ti pa vódi me	k	oltarju, ko se poroči	A
- In	k	moji ljubici željé	A
željá roj neutešen spet	k	meni poletí - takràt	A
pomlád in vran kriči	k	pogrebu; oblakov sivih	A
vsemu svetu. Tjà	k	pozabljenim, nesrečnim	A
mojo deni, privíj se	k	meni, ljubljenka, mehkó	A
. / In nagnila se je	k	njemu in molčala ...	A
iz gorke svetle sobe	k	meni gor prihajajo.	A
oj čárovnik, prileti	k	meni od Gange zélenih	A
gledam nebo, iz srca	k	nji pesem odplava tja	A
tako hladne, stisni se	k	meni, Anica! Tiho,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani