k (1.201-1.300)

spečih rož. Stisni se	k	meni, Anica! Ali v	A
žalosti svoji kličem te	k	sebi. Noč se je temna	A
ugrábila krila. Pridi	k	meni, vrata od ječe	A
moja, se vračam zdaj	k	tebi trepetajoč.	A
svojo mladost prihajam	k	tebi. Ti mirna, ti	A
tebi. da te brezsvestno	k	sebi privijem sredi	A
/ Ah nesrečnica, da	k	njemu tjà ne morem	A
nocoj. Ostani, čisto	k	meni sedi, v naročje	A
pógled, ah nagni se	k	meni, objemi me!	A
rôke - ah nagni se	k	meni, ti zaželjena,	A
grozeča. Brezupno	k	njemu dvigajo koščene	A
... In mehko, plašno	k	njemu se gorkó teló	A
je njegova. O nagni	k	meni, Sulamit, prebele	A
kakó umira mi srcé. Le	k	njemu sili moj korak,	A
kedàr te vzame Alah	k	sebi v sveti sedmi raj	A
oltar povedeš - pridi	k	meni, zapuščeni.‘	A
Res bi rad pohitel	k	tebi, ali služba, to	A
mesta; po večerji pride	k	meni pa naznani mi	A
šopek in prihajam ponižno	k	tebi, Minka, da ga sprejmeš	A
Spodobi se, da prihajam	k	tebi, ker si bila prva	A
. / In nagnila se je	k	njemu in molčala ...	A
zamišljena luna zre v noč,	k	nji žalostni spev trubadurja	A
oj čárovnik, prileti	k	meni od Gange zélenih	A
gledam nebó; iz srca	k	nji pesem odplava	A
/ Ah nesrečnica, da	k	njemu tjà ne morem	A
Prišel sem o mraku	k	svoji ljubici.Po preprogah	A
pógled ... ah, nagni se	k	meni, objemi me!--	A
róke -- ah, nagni se	k	meni, ti zaželena,	A
grozeča. Brezupno	k	njemu dvigajo koščene	A
daljavo ... In láhno, láhno	k	njemu se gorkó teló	A
njegova ... Ah, nagni	k	meni, Sulamit, prebele	A
ki povzdiga smrtnika	k	bogovom, ki poraja	A
Kongfutse pa ozira se	k	bleščečim zvezdam.	A
če si dvignil se v nebó	k	bogovom, če pod zemljo	A
če pod zemljo pàl si	k	zlim duhovom: Prédme	A
Kongfutse pa ozira se	k	bleščečim zvezdam.	A
Kongfutse pa ozira se	k	bleščečim zvezdam.	A
kakó umíra mi srcé ... Le	k	njemu sili moj korak,	A
kedar te vzame Alah	k	sebi v sveti sedmi raj	A
lice v bolečíni in	k	nogám se knezu mrtev zgrudi	A
oltar povedeš ... Pridi	k	meni, zapuščeni.‘ In	A
Res bi rad pohitel	k	tebi, ali služba, to	A
mesta; po večerji pride	k	meni pa naznani mi	A
še tako bolán, jaz	k	nji se vračam dan na dan	A
nisem vedela, da zahajate	k	nam zarad mene“ ...	A
stran 127 . / PRIŠEL SEM	K	NJI ŽE BLIZU POD NOČ	A
POD NOČ Prišel sem	k	nji že blizu pod noč	A
kristjan s pobožnim srcem	k	véliki maši, želján	A
udan, tako sem stopil	k	sveti čaši; da se napijem	A
postalo je hudó; ide	k	mucu, dé takó: ”Lačen	A
takó: ”Lačen pridem	k	tebi, glej; sreča o	A
dan prisveti krásno.	K	mucu pride lačni pes;	A
zemljo preleté, hité	k	Matjažu vsi ljudjé;	A
stran 126 . / In tja	k	prestolu vsak drví,	A
mladenka, vlečejo me	k	tebi sami -- kakó bi	A
pomlád zelena. Tedaj pa	k	zemlji splavajo cvetoči	A
Najboljše je še zmerom: sédi	k	mizi; namesto da bi	A
rožami krog pasa pridi	k	nam. Pridi zjutraj, čez	A
Čuješ, čuješ, duša hoče,	k	tebi hoče po svoj dan	A
vse strasti gorko že bi	k	tebi srce oči nad tabo	A
golob za zvonenjem vse bi	k	tebi nazaj! Slutnja	A
Jaz ne morem, jaz nečem	k	tebi priti več, jaz sem	A
ne da? Nekaj, zvezda,	k	tebi vleče s silo silno	A
ves in tih in čist je, a	k	srcu polje kri! Glej jasne	A
Kam?	K	sreči bi me pot dovela	A
prostost kot bi pala	k	nogam ‒ ah prostost, neprostost	A
Čuješ, čuješ, duša hoče,	k	tebi hoče po svoj dan	A
brez šumenja, brez glasu	k	morju je hitela. Sonce	A
medu zacvetela je, pala	k	nogam ko v snu ji čebela	A
blodnje in zmote globoke in	k	tebi iztezam roke, kraljica	A
božiča, bele naokrog gore,	k	dvorom bliža se lisica	A
kot bilke iz daljave	k	nam blešče, za njimi sonce	A
ves in tih in čist je, a	k	srcu polje kri! Glej jasne	A
odtodi grem jaz po svetu	k	ljudem, tam vdovo z denarji	A
plaščih suknenih gredo,	k	tlom sklonjeno glavo,	A
ne da? Nekaj, zvezda,	k	tebi vleče s silo silno	A
sveti Jurij skozi okna	k	nam gleda, odprte mu vse	A
Jurij vesel skozi duri	k	nam pridi nazaj! Pomladanska	A
slutnja Pomladanska slutnja	k	nam v deželo gre, zdravo	A
gosposko se priklanjala, drug	k	drugemu zaganjala, kot	A
stasa se priklanjala, kri	k	srcu je hitela. Romanca	A
Ko dobrave se mrače,	k	meni spo glasovi tihi	A
zopet prihajaš gorkejše	k	nam, svetiš jasneje, sonce	A
kot bilke iz daljave	k	nam blešče, za njimi sonce	A
brez šumenja, brez glasu	k	morju je hitela. Sonce	A
odtodi grem jaz po svetu	k	ljudem, tam vdovo z denarjem	A
zdi, z nevesto greste	k	nam. Pa ktera mi nevesta	A
medu zacvetela je, pala	k	nogam ko v snu ji čebela	A
lepi svatje ‒ pojdite mi	k	vragu vsi! Škotska bajka	A
plaščih suknenih gredo,	k	tlom sklonjeno glavo,	A
domačijo, pod okna je	k	deklicam šel! »Ne pojdi	A
grm vsak mi in kamen in	k	obrazu leščerbo tišči	A
pogrezne, na Lučnem pa	k	jutru zvoni. *	A
zarja vrh gora, prvič	k	bistremu studencu devica	A
voda spet šumlja, drugič	k	bistremu studencu devica	A
odeja se snega, tretjič	k	bistremu studencu devica	A
božiča, bele naokrog gore,	k	dvorom bliža se lisica	A
estanovitni. Glej, prišel čas	k	nam mrazni, adventni čas	A
listju kos se spenja; v vas	k	srcu zdaj srce hiti, a	A
osvinčen stratocirus in	k	polšesti nagnjen suh kastratni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani