k (1.301-1.400)

grafitnega ohlipa prek trat	k	pokopališkemu zidu s pripovedko	A
hudo in huje na Huje	k	svet'mu Jožefu, potem	A
HUJE (str. 65): na Huje	k	svet'mu Jožefu; Ni trtji	A
teža, ki sicer pritiska	k	tlom, vlekla k nebu, k	A
pritiska k tlom, vlekla	k	nebu, k soncu.Igrivost	A
k tlom, vlekla k nebu,	k	soncu.Igrivost naredi	A
odtise je tesno stisnil	k	sebi.Kakorkoli že, bili	A
stran 9 . / Volja vode	K	njej se vračam kot odvisnik	A
vdih: ob jutrih ležemo	k	budnosti.Potem z roko	A
zdaj jeli vsi samí so	k	tebi teči; kako še dolgo	A
svoj bi moral zatajiti, a	k	vam svobodoljubje njemu	A
napoti mož že peš se	k	Hipokreni, popiše iz Ljubljane	A
stran 28 . / XXVI Če	k	suknji »gumb« privežem	A
Kar svetega je svéta,	k	tebi dirja. Vse tercijalke	A
mladih pesem glasna Takó	k	dekletu v vás se gre,	A
se še ljubiva, Serca	k	tému treba ní. Oj tiho	A
v noči, Ko sem hodéval	k	ljubi v vás V prijazni	A
mladih pesem glasna! Takó	k	dekletu v vas se gre,	A
doline doné, Vesela družba	k	odhodu kliče! Podaj mi	A
Postoj! nazaj se verni	k	ljudem, Glej! vas blišči	A
ti v resnici za tó, Da	k	mojemu si se prihodu potrudil	A
tebe je imelo, Želelo	k	tebi je nazaj; V nar lepših	A
izpije, Peruti razvije, Pa	k	drugi brenčí. Solnčni	A
Vso noč tak „nadepolni”	k	tebi zeva, Zdihuje, stoka	A
zlata mladost; Pomakni se	k	nam ter bodi naš gost	A
Japonsko, kaj s Kitajsko	k	letu, kdo Španiji bo gospodaril	A
plaho zadrhtela. Potem si	k	meni se sklonila in kot	A
hrzajoči konj prihaja	k	nam svoboda! Zakaj, tovariš	A
razvnel, zakaj, čemu si	k	nam prišel? Vasi so nam	A
ko vse poje, zapeti.	K	vragu pojdite, vi niste	A
24 Pojdem daleč, daleč	k	morju 25 V čolnu 27 V	A
polžek, nas ne zabi,	k	sebi v hišo nas povabi	A
Pojdem daleč, daleč	k	morju Pojdem daleč, daleč	A
morju Pojdem daleč, daleč	k	morju, da bom videl beli	A
odpeljal. Kdo pa pojde	k	morju z mano?‒	A
strugi bo hitel, cesto	k	morju mi bo kazal, v kratek	A
stran 29 . / O, kako bi	k	bratcem v polje rad zletel	A
je zaprt in nikdar več	k	bratcem ne zleti na vrt	A
skrit svoj čar ima, mak me	k	sebi tu ne vabi, kot me	A
lastovica, pridi, pridi	k	nam, tukaj je naš hram	A
oblaki črni, svetli bliski	k	nam gredó; rože v vrtu	A
otroci? V zraku kroži	k	nam ujeda in na vas preži	A
glasni spevi ptičic -	k	nam prišli so jasni, zlati	A
ne bi... Bukev nagne se	k	topolu in boječe s tihim	A
uklepale rok milijon.	K	strojem uklenile so trudno	A
misel rada in prerada	k	tebi roma, kakor izgubljena	A
bridki so udarci mislim	k	tebi pot zaprli. In takrat	A
in prerada moja misel	k	tebi roma Videl in vedel	A
dih neba, sladko kot med	k	soncu dviguje brezmadežno	A
plavičica. Pa pripogne se	k	plavici zlat, ponosen	A
vasica! Na tihem pridem	k	tebi, da odnesem v otožnem	A
hudournik v dolino privre	k	soncu te dvignejo, ali	A
vem od kod. Ko pridem	k	sebi, je že konec dneva	A
repatic že dolgo ni več	k	nam. Počasi spravljam	A
Večer se odpira. Kliče	k	brezmadežnemu snu nekje	A
predvečer in skozi zrak počasi	k	srcu pride in mu za hip	A
ljudmi. Kot vsako jutro	k	meni prikoraka in preden	A
ga dobim, in raje grem	k	Albancu na pomfrit. Zdaj	A
takšni poeziji, ki išče pot	k	vzvišenemu jeziku, ob	A
restavracija v Mariboru; ...	k	Albancu na pomfrit - pred	A
Mariborski v Celju, se je	k	nam s kolesom vozil tip	A
je nemir. Prišla sem	k	samotni hiši, prvi, ki	A
svetu tako pride otrok	k	mami in pravi: »Utrgaj	A
sem mu položila glavo	k	nogam in njegovo stopalo	A
zablesteli. Potem sta sedla	k	odprtemu oknu, se držala	A
veter in si pritiskala	k	licu vroče, prazne dlani	A
izgubil gospodarja.	K	vsakemu gre in mu ovoha	A
negovanimi rokami si segajo	k	obrazu in gladijo gube	A
ladja ter slednjič sedla	k	moški trojici. Krilo si	A
poslovita, oddrsajo vsaka	k	svoji postelji, vsaka	A
je njiju združbe čas!	K	potoku vleče tudi mene	A
studne pošasti skoz nje	k	postélji se mu pripodé	A
nežni angel moj, le semkaj	k	meni sedi, okó v okó mi	A
svetú. Z ročico se ročica	k	molitvi sklepa ti; ta	A
šesto uro po odtoku zopet	k	ljubici se luni dviga	A
Prenovljen svet, prerojen rod,	k	božji sen krasán!...	A
oj romarsko dekle? Saj	k	samostanu daleč ni in	A
samostanu daleč ni in	k	cerkvi vrh goré. Težkà	A
sem, gospod, a ne gor	k	cerkvi tej, od tod še	A
stoji, ne miren samostan,	k	molitvi romarskih ljudi	A
po luči, sreči ti srcé	k	resnici priti je želelo	A
zvezda sred zvezdá, in	k	meni tudi v nočni tmini	A
Le hrepenel jaz bodem	k	tebi, ne bom po tebi žaloval	A
102 . / Drevi pojdemo	k	poroki, ko bo polno zvezd	A
pred dnem napravljajo	k	lipam se trem, in vsak	A
lóžil bom nadeje v njo,	k	njim mene še kmalu denite	A
boječim, solznatim očesom	k	oblačnim, mračnim zro	A
nebesom glasno ihteč,	k	Bogu moleč. A hiše skrbni	A
vihar: in sveti dim se	k	nebu dviga, in glej, preteči	A
noči, pridrl je Turčin	k	ribarjevi koči. Ugrabil	A
zagnal sem vso pisavo,	k	nji naravnost se podal	A
14 . / Zvečer Sonce	k	zapadu gre, svojo izgublja	A
Roka v roko sega, srce	k	srcu sili, moje pa oko	A
sem jo prebrodil, ko sem	k	ljubi hodil. Kdo prešteje	A
hribe in doline na perutih	k	teb′ letí. Teb′ v naročje	A
Poljubuješ mlado lice,	k	srcu nosiš mi rokó, brišeš	A
zvezde, kak bleščijo,	k′	izza gor se dvígajo, o	A
fant je snubil bogato,	k′	je ni ljubil; čez kratke	A
seboj pripelje. Moža,	k′	ga ni ljubila, je ljubica	A
drugi hodi, ko ljubezen	k	nji ga vodi. O pozabi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani