Skeleče misli, de Slovenec mile ne ljubi matere, vanj upajoče, de tebe zame vneti ni mogoče, z bridkostjo so srcé mi napolnile. Željé rodile so prehrepeneče, de s tvojim moje bi ime slovelo, domače pesmi milo se glaseče; željé, de zbudil bi Slovenš′no célo, de bi vrnili k nam se časi sreče, jim moč so dale rasti nevesélo.
Jim moč so dale rasti neveselo Jim moč so dale rasti nevesélo, ko zgodnja roža raste zapeljana od mlad′ga sonca kopnega svečána, ak nékej dni se smeja ji veselo; al nagne žalostno glavíco velo, meglá k′ od burje prileti prignana, in pade iz nebes strupena slana, pokrije sneg goré in pólje célo.