Odkrila se bo tebi únstran groba ljubezni moje čistost in zvestoba. De bodo znani božji jim obéti, jih oznanvat pojdi v slovenske mesta; kar dni odločenih mi bo na svéti, Bogú in tebi bom ostala zvesta, v nebesih čákala bom pri očeti čez majhen čas deviška te nevesta, dokler žalujejo po teb′ otete krdela, prideš k meni v mesta svete.” Izmed oblakov sonce zdaj zasije, in mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak Črtomira ta pogled prevzame.