tedaj (301-400)

»Vsemu trgu pokaži,« je mirno rekla žena.	Tedaj	se ni brzdal več: »Ti me boš učila?Ti?« je vzkliknil	A
»Táko silo si prej imel,« je rekla žena.	Tedaj	je odvihral čez trg.»Vrag je to, ne žena, vrag	A
parnik, se vlil na krov in se pomešal z dimom.	Tedaj	se je kakor izpodsekan zamajal mogočni trup	A
je zmedel in vstal. . /\ .. stran 144 . \/	Tedaj	je ona položila prste na tipke in pela. »Veš	A
na greben, nato obsvetil oknu rob. Štefan je	tedaj	planil pokonci in zalučal pisanko na zofo.»Kaj	A
Ali nimaš slovarja? Saj sem kupil slovar!« je	tedaj	vprašal z izpremenjenim glasom. Branko ga je	A
stiskali k materi in se oprijemali njenega krila.	Tedaj	je prhnil vodo iz ust: »Preklete barabe hudičeve	A
»Pianissimo,« je rekel. A	tedaj	so utihnile, ker zdaj je zapel on.In dekleta	A
stal velik, litrski kozarec z rumeno tekočino.	Tedaj	je drugi miličnik pograbil kozarec. »Bevi!«	A
privezal jo bo in vsak hip bo zaplapolala v vetru.	Tedaj	zahrešči veja in mlado telo zdrkne vznak skozi	A
neslišno, kakor da ga dušijo z blazino. A	tedaj	je noč vsa vztrepetala od pogumne misli. Po	A
tačas skrili v mrtvašnico in zaklenili vrata.	Tedaj	so se žene in dekleta odločile.Počasi so odšle	A
njem za zaklenjenimi vrati, v hladu mrtvašnice.	Tedaj	so se žene pogovarjale: »Ko je slišal pesem	A
rekel: ‚Meni pojejo, fantje, meni pojejo.’«	Tedaj	so se žene zganile, tedaj je morje glav vzvalovilo	A
fantje, meni pojejo.’« Tedaj so se žene zganile,	tedaj	je morje glav vzvalovilo, množica se je premaknila	A
glas je bil obenem jok in strašna kletvina.	Tedaj	so žene podrle vrata mrtvašnice in množica se	A
oči široko razprte. Takó srčkana je bila še	tedaj,	njeni štrenasti, plavi lasje so bili razkuštrani	A
sestrice. Posedali sta v ogradi kraj ceste	tedaj,	in gmajna je bila njun vrt. Potem, da je Kras	A
« so rekli v vasi. Misli, da se je pričelo	tedaj,	ko so jo začeli voziti s kamioni v mesto.Saj	A
materine pohlevne pretnje, a groza je je bilo. In	tedaj	je skušala želeti, da bi ne bilo niti matere	A
vlak kdaj zdrdra mimo... A Fani je bila prav	tedaj	še bolj surova z mamo.Da je bil Rudi drugačen	A
da je ni môč čuti, če Rudi takó glasno grgra.	Tedaj	je prijela za kljuko in počasi odprla, vtaknila	A
moj bog, proč! . /\ .. stran 177 . \/ 3	Tedaj	se je odločila, da gre.V mestu se zgubiš med	A
borovci so bili tam zunaj, gmajna, brinje, pelin.	Tedaj	se je zadrla: »Oknico zaprí!« Ecco la santa	A
/\ .. stran 182 . \/ Vetrnice so majhne in	tedaj	so kakor vrabci z razpetimi perutnicami.Te frfotajo	A
ko da hoče pravilno usmeriti vino k otroku.	Tedaj	je ona zbežala in kar čez gmajno tekla na postajo	A
bilo, ko da je prišla iz zavoda k stari teti.	Tedaj	je Grkinja malo glasneje pošumotala s časnikom	A
Rudi pa je vihtel v roki prazno steklenico.	Tedaj	je vstal nunc Lojze.Njega je škoda, nunca Lojza	A
potresoval s kozarcem in brenkal z njim ob šipi.	Tedaj	sta se ženin in nevesta spet skobacala iz avta	A
mahal z desnico, ko da poka z bičem. Avto se je	tedaj	obrnil spet na desno.O, saj je bilo ves čas	A
spet vsi zvrnili nanjo in za hip so bili tiho.	Tedaj	je bilo slišati čričke v ogradah in kobilice	A
ki ga trosijo gospodinje z visokih oken.«	Tedaj	se mu je uprl. »Ljudje!« je vzkliknil.	A
»Da.« »Ali ni mogoče komaj	tedaj	človek pravi orel, ko leti nad prepadi?« Ampak	A
na lepem Milko? Morebiti pa je bil Milko tudi	tedaj,	ko je bil za vse Emilio? Kakó pa je potem	A
razmnožuje v obleganje odmevov. In Rezi se	tedaj	zasuče in zauka in njen glas zmede vse odmeve	A
mu tu in tam Srečko razloži, kaj sta rekli, a	tedaj	je še bolj v zadregi, ker mu je Srečko za tolmača	A
osamljenost s srebrnim smehom. Da, Rezi je	tedaj	koroško jezero, ki hoče slišati o morju, o dekletih	A
njena dlan v njegovi dlani; njena dlan je bila	tedaj	toplo in skoraj hvaležno, skoraj zaupljivo in	A
Nato je harmonika utihnila in razvezala pare.	Tedaj	ji je rekel: »Hvala.« »Vidiš, da že znaš!	A
Zanjo se bo učil? Da, ker	tedaj	se je zdelo takó.Kakor dijak, ki obljublja očetu	A
njene prsi težko visijo, in vrže omot na ulico.	Tedaj	deček Aldo počaka, da gre avto mimo, nato se	A
pločniku teče pes, ko da ima sestanek na obrežju;	tedaj	pritečejo iz temne veže otroci, in ko tečejo	A
ko sta po kočah povpraševala za prenočišče?	Tedaj	pa je zmeraj takó uredil, da je vse sam opravil	A
Srečko je vstal in nervozno stopal po kupeju.	Tedaj	je on zaprl veke ter pustil, da ga je medla	A
pa je bil malomarno zleknjen in je molčal.	Tedaj	se je Srečko obrnil, ko da hoče oditi; tudi	A
dedje, naši pradedje in pradedi pradedov!«	Tedaj	je bil on še zmeraj nerodno zleknjen na sedežu	A
katero bi on moral biti Milko in ne Emilio.	Tedaj	so mladi ljudje vstopili na postaji in napolnili	A
ker se poti, vrže planinski klobuk na mizo in	tedaj	pokaže sprijete dlake na pleši.Tudi v naglici	A
njenega smeha in se reži z rumenimi zobmi.	Tedaj	utihne bolno bevskanje v gramofonu in njegova	A
nato strčali vodoravno iz čolna in čoln bi bil	tedaj	ptica z razprtimi perutmi na zeleni vodi. V	A
zvodenela baterija. »Tudi o Duceju, se učite, a?«	tedaj	vpraša stric. »Ne gobezdaj!« se jezi teta.	A
počitnicah pri teti in stricu in je Milko. Torej	tedaj	še pravi Milko.Niso ga še ugrabili, še je pod	A
Je ‚naš’. Torej že pred desetimi leti, že	tedaj,	ko je stric zarana odhajal in so opoldne imeli	A
»Galline.« ponavljajo.	Tedaj	je stric nenadoma vzradoščen. »Aha!« vzklikne	A
Ženice ga plaho gledajo. »Nunc,«	tedaj	reče ženica. »Kaj je?« vpraša, ko je počasi	A
še vedro reče ženica, ko se je on nasmehnil.	Tedaj	se nono premakne na sredo sedeža, da ne bi s	A
sramežljivo in boječe, na pol vznevoljeno kakor	tedaj,	ko je stal pri okencu in odgovarjal njim.Leži	A
Kakó naj kar na mah, čudežno spregovori?	Tedaj	je zakolovratil po sobi. V stanovanju onstran	A
Grom, ko da se je zaletel zrakoplov v okno.	Tedaj	se on predrami in je v temi s suhimi ustnicami	A
v temi s suhimi ustnicami in s suhim grlom.	Tedaj	tipa ob sebi, da bi se dotipal do mame ob sebi	A
domisliti, da bi z njim tolažila mamo. »Milko,«	tedaj	reče mama. Jutro je že, ko mama reče: »Milko	A
premaknile in so zdaj na Mimici, ki je bel vosek.	Tedaj	se v očetovem grlu utrga in zavozla. »Mimica	A
»Mimica,« zastoka v njegovem grlu.	Tedaj	so se odprla vrata in v sobo je stopila njegova	A
»Milko!« je vzkliknila. »Kakor	tedaj,	ko smo ležali in je Mimica -« Zdaj je bil strah	A
Takó sta bila v predsobi. »Oh!« je	tedaj	vzkliknila. »Kako?«	A
sušila kakor želatina meduze na prodnih kamnih.	Tedaj	so se stopnice vzpenjale pred nami, kakor se	A
prav takó neučakano prestavlja prednji taci.	Tedaj	mu gledam v oči in si pravim, da mi je nekje	A
oddaljeno strašilo, ampak vsakdanja resničnost.	Tedaj	ni bilo ne jutranjega ne opoldanskega ne večernega	A
sunil od zadaj, je Jean mirno obvezoval dalje.	Tedaj	sem se nasmehnil, kakor da je Jean odkril nekaj	A
lahko pomagalo v dvoboju s smrtjo. Jean je bil (	tedaj	nisem še vedel za njegovo ime) nekako praznično	A
odrešno vrv v globino mojega nemega brezna. In	tedaj	sem se zavedel sreče ob nenadnem odkritju, da	A
se oči dijakov ustavile na štrlečem členku.	Tedaj	se je celó zgodilo, da me je bilo skoraj sram	A
tiho žrtvovanje alzaških mladenk. Takó sem	tedaj	projiciral nanj vso svojo nemoč; in zdaj stoji	A
je bilo podobno čudno skrivenčenemu dračju.	Tedaj	je bil rajnki že docela spojen s svojimi strahovi	A
Wann?	Tedaj	je Franc, da bi zakril svoj nemir, pokazal seznam	A
hotel spet postati vreden njegovega tovarištva.	Tedaj	bi Ivo nehal biti neviden in ne bi mi zameril	A
nevidno gospodari vonj, ki ga prinaša dim.	Tedaj	se kljub želji po neomejenem počivanju zavest	A
želji po neomejenem počivanju zavest upré.	Tedaj	se z vsemi preostalimi močmi hraniš duha po	A
luskinicami, zapičenimi v belkasto mrežo oblakov.	Tedaj	se je brnenju na nebu odzvalo nepoznano drhtenje	A
kakor da je škrtnil leseni stav ležišč. Da, in	tedaj	je šel čuden tresljaj skozi vodoravno telo,	A
kakor da se ga dotika sin, zakaj v meni se je	tedaj	utrnila misel, da sem se dotaknil nepozabnega	A
baraki, zato sem se streznil in se prestopil.	Tedaj	sem zagledal tiste, ki niso čakali na našo pomoč	A
naporu, da bi oddrsali iz kraljestva teme. In	tedaj	je menda stekel mimo mene Tola z nosilnico na	A
vé. In kakor da je odgovoril moji misli, je	tedaj	Paul še bolj nabuhnil lica in zaplesal z rokami	A
na to mislim, a vendar nisem mogel drugače.	Tedaj	je Vaska, ki je z lopato zajemal zemljo, rekel	A
mimogrede izrečenega stavka, ko pa se je ravno	tedaj	ustavil tovornjak pred vhodom in so se suhi	A
zdravnika, a tudi to je bil samó preblisk, ker smo	tedaj	tovorili na vrh vsega še obveze v prevleki,	A
Das geht nicht.	Tedaj	sem pogledal izpod koca in videl, da je bil	A
in nekakšno travo in mi prinesel »juhe«. No,	tedaj	je nekdo rekel, da ga nesejo, in tudi esesovca	A
v območju življenja. In trdovratni nagon je	tedaj	potrdila jata zavezniških letal, ki je letela	A
je spet brez naglice pritiskal na zapirač; a	tedaj	ni bilo več mogoče videti, kakó je z bežečim	A
misli in občutke. Nekaj koristnega posla pa sem	tedaj	res imel, ker so od nekod prinesli tablete sulfamidov	A
dokler se mi ni posvetilo, da je Ivančkova. In	tedaj	sem odkril tudi njegove svetle in krožeče oči	A
iz sebe zavoljo te zapravljene možnosti sem	tedaj	tekel po brizgalko in velike ampule, kakor da	A
je v napadu na nož, in da je londonski radio	tedaj	sporočil to vest s stavkom La tortue a gagnée	A
ustne votline, če so ga že posneli z žlice.	Tedaj	je bil dan rajnkih s črnimi zobmi in ustnicami	A
zdaj sva koga vzdignila, da so kosti sedle,	tedaj	se je roka kakor suha veja stegnila in iskala	A
celoti resničen in isti trenutek tudi izgubljen.	Tedaj	sem vstal in hitro šel po sredi ležišč iz sobe	A
ki so strigle po zraku. Potujočo večnost je	tedaj	nenadoma pretrgalo jokajoče tuljenje sirene	A
sredi telo ko velik pajek viselo nizko pri tleh.	Tedaj	sta prišli na belo in tiho zimsko ulico dve	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani