tedaj (401-500)

ki sem bil njihov bolničar, in mirno sedeli.	Tedaj	sem mu rekel, da ne prevzamem odgovornosti in	A
zagrabila zanjo praznina ledene neskončnosti.	Tedaj	sem se spet stisnil v nedrje dobre kovine in	A
ampak sem ga vprašal, kakó je doma z mojo ženo.	Tedaj	se je na mah ujezil in obraz se mu je spačil	A
še kup drugih okvar. Selbverständlich, je	tedaj	pritrdil Robert.In je bilo zoprno, da se je	A
Darko moj rojak. Štiri postelje so prazne, sem	tedaj	rekel.Prostora ne manjka, lahko še ostane tukaj	A
potreba po organizirani dejavnosti bi mi ostala.	Tedaj	pa je bilo, kakor da se je uresničila zavest	A
zlohotni in neodpravljivi tesnobi je za vse	tedaj	res spregovoril Srečko Kosovel, a ni bil sam	A
zaklonišču sredi prestrašene množice. Vlado se je	tedaj	vzdignil s svojega sedeža in se prerinil do	A
ko je bil slabe volje. Za nič na svetu mu	tedaj	ni bilo mar.A ko je bil tako na vrhu, sta spodaj	A
drugačni časi, ko so Italijani zasedli Dalmacijo.	Tedaj	je bil zapor premajhen za vse splitske fante	A
Zdravko ni ugovarjal, ampak zamišljeno molčal. No,	tedaj	je zatulila sirena, in ostali smo v temi, kakor	A
ni hotel gledati, je odšel na plano. Stane je	tedaj	v temi zaropotal z lesenim obuvalom in vprašal	A
izžemati gosto črnilo in je rekel: pljučnica.	Tedaj	sem pogledal Mladena in se mi je zdelo, da je	A
črevo in se ustavil, pogledal in rekel: tifus.	Tedaj	je šef prikimal in tudi sam ponovil: tifus.	A
peklensko delo pri izkopavanju nerazpočenih bomb.	Tedaj	pa sem bil že v revierju.V bloku številka petnajst	A
dolgimi kleščami okoli vratu, Franc pa za noge.	Tedaj	se je zavoljo nove teže v enem izmed okostnjakov	A
prikazal esesovec, ki je štel prebivalce blokov.	Tedaj	je blokaš, velik in močen, kakor je bil, odrevenel	A
bežno, čudežno vrnitev v človeški svet. Da,	tedaj	sem molil.Bilo je ritmično ponavljanje prošenj	A
Pa se je vrv utrgala.	Tedaj	je pogumni legionar skočil pokonci in rekel	A
uresničiti več dobrih kakor slabih misli.	Tedaj	bi bil svet vsaj v človeškem merilu bolj sprejemljiv	A
svet vsaj v človeškem merilu bolj sprejemljiv.	Tedaj	bi se človek približal ideji dobrote, o kateri	A
sanja, odkar se je zavedel svojih zmogljivosti.	Tedaj	bi se približal podobi dobrega božanstva, katero	A
dobro vidne in zato lahko tudi odrešilne. A	tedaj,	ko jih je spet uvrstil in se odpravljal, da	A
živec, da je kriknil: Wir sind Österreicher!	Tedaj	je konjar trdo obstal kakor ob častniškem povelju	A
zazijal v zraku velikanski rumen in koščen metulj.	Tedaj	sem pritisnil nožič h koži, ki je bila trda	A
preveč nežen, in spet ni prav, če je nebrižen.	Tedaj	celó reče: »Kaj se delaš!« in takó ostro samozavestna	A
dolgočasile, ker ni mogla dojeti njih pomena.	Tedaj	je celó trudno rekla, naj neha s »pridiganjem	A
Ko da se noče izneveriti besedam, ki jih je	tedaj	izrekel o mladosti morja v njem, o tem, kar	A
A tu gre za smisel, za bistvo vsega.«	Tedaj	je uporna in hkrati užaljena v premaganem, skoraj	A
podprla in ga potolažila. Dol po stopnicah je	tedaj	prišla plavolaska; bledorožnata obleka ji sega	A
rameni; a vendar odide navzdol po stopnicah.	Tedaj	se je mala v čakalnici približala vratom in	A
da bi se pokazala, se tudi malo sprehodi in	tedaj	se prestopita tudi drugi dve v ogledalih za	A
sorodni in da spadata skupaj. »Pridi,« je	tedaj	rekel. In na mah je potolažena, ko da ji je	A
Zapirala je vrata. »Fiorella!« je	tedaj	zaklical ženski glas na stopnicah Takó se je	A
Tesoro mio,« je rekla. »Saj si še otrok,« je	tedaj	zamrmral in vstal in prijel njene dlani. »Počasi	A
»Ne,« je v zadregi rekla. In	tedaj	je hotel premagati dvom, ki je bil v njeni zadregi	A
»Kakor druge bom pridna,« je zamrmrala.	Tedaj	se je zdrznil. »Boš šla ali ne?« je jezno rekel	A
novega pojma? »Saj bom plačal gospodinji,« je	tedaj	prisrčno rekel. In si misli, da prav zato, ker	A
poglavitni vzrok slabosti. »Kakó ti je ime?« je	tedaj	vprašal. »Fiorella!«	A
»Še na dopustu?«	Tedaj	se je za hip ustavila in pogledala v bar.Njen	A
korak, da bi čimprej iznenadil sebe in njo.	Tedaj	se je ustavila ob klopci in sedla; na drugem	A
je, da ga bo spremila do vrat in se vrnila;	tedaj	jo lahko nagovori in se poslovi od nje.Da, vse	A
Kakor da je tak nagon v nji od zdavnaj, od	tedaj,	ko so matere še deklice s punčko iz cunj in	A
so volitve in očetje volijo zeleno lipo, (ker	tedaj	so še lepaki z lipovo vejico po zidovih), je	A
zaostala za udarci preprog. Potem počiva;	tedaj	séde na pete in njene copate se ločijo od pet	A
uren fant.’ »Vzel je v pekarni čokolado,« je	tedaj	rekla mama. »Vzel?«	A
je zavohal, kakšen otrok je bil,« je rekel.	Tedaj	je rekla: »Gotovo.Zato ga je takó učil.«	A
človek lahko mirno sodi,« je trudno rekla. »	Tedaj	je bila v nas vseh sramota in v ušesih ves čas	A
Saj ni kradel!« »	Tedaj	nismo mogli premišljati kakor zdaj ti in jaz	A
nogavicami, bolj znašli v mestu kakor Ciril? »	Tedaj	je šel Ciril proč od banka, hitro, ko da beži	A
Mi smo bili na trgu.« Da, in od	tedaj	tiste stopnice, ki jih je veža pošiljala vse	A
je v temi deležen dihanja brezmejnega morja.	Tedaj	je malo manj klavrno, da imaš puško na rami	A
peresnika, ko da z naslado šteje kapljice.	Tedaj	se je Pascà zasuknil. »Signor sergente!« je	A
Hitro! Marš!’«	Tedaj	je Maks odpahnil vrata. 2 Mrk prostor.	A
veselijo nepričakovanega zanimanja. »Komedija,« je	tedaj	jetnik nenadoma rekel.A kakor da je zamrmral	A
Ta želja je prišla čisto sama od sebe.«	Tedaj	se je Maks prestopil, da bi šel.Zato ker človeku	A
Predolgo da sem čakala,’ je rekla babica. A	tedaj	tvoja misel spet uide, da je ne bi posrkal vrtinec	A
navadi se vse dobro izteče,« je rekel Maks.	Tedaj	so se odprla vrata. »Ej, ti!«	A
Hahaha!« . /\ .. stran 111 . \/ Sergente je	tedaj	zakričal: »Ga spoveduješ?« Tudi Paolo se reži	A
vedel, da čaka, ker je zdaj vrsta na njem. In	tedaj	je tudi iz ihte zaradi te nove možnosti vzdignil	A
rekel, nič se ni premaknil. »Cigareto?« je	tedaj	vprašal Maks. Samo na pol se je obrnil, takó	A
mu cinca in pleše cigareta pred vžigalico.	Tedaj	je Maks sédel na konec ploha, daleč od njega	A
�leč, dragi, zelo daleč,’ pravi. A	tedaj	zavije z obrežja na ulico visok gospod in hodi	A
je dlani na ploh in se rahlo zvrnil vznak. A	tedaj	je še rekel: »Ko sem ležal ob nji, sem se spomnil	A
jih za kazen poslali z doma na konec škornja.	Tedaj	je škrtnilo za bencinskimi sodi in Maks je vzkliknil	A
stran 136 . \/ »Nekoč spet izgine plahta,« je	tedaj	rekel.»Viš, a ne smeš uporabljati zmeraj iste	A
kdove, zlati našivki, bi rekel mali Pascà.	Tedaj	so iz stolniškega zvonika prišli globoki in	A
jopica in položil komolce na kolena. »Samo da	tedaj,	ko si v rjavi kuti in imaš obrit kolobar okoli	A
počasi pokveke, bojazljivci, potuhnjenci. Vse do	tedaj,	ko ti to ali ono naključje ne pokaže vira vsega	A
so se pretakale tvoje misli in tvoja čustva -	tedaj	si našel protistrup za smrtno klico.« »Da,«	A
Rekel je: »Vsak človek nam bo dragocen.«	Tedaj	so se odprla vrata. »Alo!« je zaklical sergente	A
esesovec z gornje terase in se ne približa stroju.	Tedaj	blokaš zavpije: »Mützen ab!« In dolge vrste	A
njimi zganile in odšle vsaka v svoj blok, ker	tedaj	bodo iz kuhinje začeli nositi kotle nav zdol	A
mehikanskih ali kakršnih koli starodavnih razvalin.	Tedaj	je opazil tiste, ki niso čakali na njihovo pomoč	A
naporu, da bi oddrsali iz kraljestva teme.	Tedaj	je šel mimo Tola z nosilnico na rami. »Davaj	A
je vprašal Albert zaradi preglašujoče godbe.	Tedaj	je Maks skoraj zavpil: »Ti si jo že julija polomil	A
vendar v Belfortu, dragec,« je navihano rekel.	Tedaj	ga je Daniel povlekel za rokav, in Maks je bil	A
in hkrati izposojen nasmešek. Njena usta so	tedaj	čez pol prerezan rdeč sad, ki ima na sredi dve	A
cunj. Potlej so tiste noge stekle in skočile;	tedaj	je krilo podrsnilo po grmu in listi rdečega	A
ko da govori s predstojnikom. Bubec pa je	tedaj	ob neobvezni postaji hladno rekel: -Zdaj ustavite	A
»Saj ti verjamem,« je šepnil.	Tedaj	je ona obrnila glavo in se mu zazrla v oči.	A
»Zorica,« je rekel.	Tedaj	je povesila roke; nato je šla z desno dlanjo	A
zdaj prihaja iz neznanih, prastarih pokrajin.	Tedaj	je spet šepnila: »Ko sem bila majhna.« Nato	A
let. In stanovali smo v Škorklji kot zdaj, a	tedaj	so bile gmajnice vsepovsod.Ves dan smo se lovili	A
je gorel ogenj in se je kadilo skozi kamne.	Tedaj	so prišli štirje dečki, eden je bil velik in	A
zraven pa je bila še ena koča iz kamnov. In	tedaj	so dečki opazili, da sem jaz tam in so se smejali	A
»Zdaj te bom komaj lahko objel!«	Tedaj	se je zdrznila. »Morava iti,« je na mah v zadregi	A
njenega školja, do njenih nog, ki visijo z njega.	Tedaj	je naenkrat polglasno rekla: »Misliš res, da	A
izgubi v pesku.« »Govorite o čem drugem,« je	tedaj	za spoznanje vznevoljeno zamrmrala in se zagledala	A
megli. A svetloba oblakov nad plesiščem je	tedaj	postala bela in Albert se je vrnil k mizi.	A
»Ali je molk že krivda?«	Tedaj	je pevka začela pesem znova.Me gusta un bel	A
Prespala bom pri vas, pravi.	Tedaj	so jo bili že videli na gestapu.Ali naj ji odrečem	A
je segel v besedo z neprimerno opazko. »Da,	tedaj	ona veselo vzklikne v slušalko: ‚O, kaj to!	A
Tihotapci, ki so se pobratili z nočjo.	Tedaj	je iz dvojne vrste dreves pred hotelom Excelsior	A
sedé dremlje, takó je z glavo sklonjen naprej.	Tedaj	se od nekod spet vrača deklè in gre proti njemu	A
K njemu je šla. »Aaaaaa,« je	tedaj	nenadoma rekla. Ustavil se je in se zazrl vanjo	A
»Aaaaaa,« spet pravijo njena usta.	Tedaj	se mu zdi, da razume gib njene pesti v zraku	A
»Mi je žal, a nimam.«	Tedaj	se je hitro obrnila, ko da je zastonj izgubila	A
Udarci po bobnu, samo udarci po bobnu.	Tedaj	se je sredi tišine oglasila lokomotiva, ki je	A
medtem ko polzijo kaplje po čelu in licih.	Tedaj	on zastruži z dlanjo, da ji svetel snop spenjene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani