tedaj (701-800)

»Tukaj sem!« si srečno rečem. A	tedaj	se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj strašnega	A
Prav malo manjka, da bi bil klopotec moj - a	tedaj	omahnem in začnem padati.Padam z veje na vejo	A
samo sanje!« sem skušal biti mož, čeprav sem	tedaj	začutil, kako se mi tresejo noge.»Grem in ga	A
vrbje in obvisel med mladikami, ki so bile prav	tedaj	tako gosto posute s srebrnimi mačicami.Bilo	A
k tabli in vzela kredo, da bi začela pisati.	Tedaj	pa so zaškripala vrata. Ne da bi se ozrli, smo	A
jih pogladila z roko in celo pihnila po njih.	Tedaj	jo je učiteljica tako silovito udarila, da je	A
medvejkami, ker ni vedela, kaj naj stori.	Tedaj	se je oglasil že petnajstletni Graparjev Justin	A
/ kadar je tvoj otrok v smrtni nevarnosti,	tedaj	šele vidiš, kako je tvoj ... in tudi kako je lep	A
Obrekarja po licu, da se je opotekel in padel.	Tedaj	je nemški častnik z revolverjem sunil Bichija	A
vendar se je še meni zdel oster, izzivalen.	Tedaj	sem se spomnila, kako je včasih govoril, ko	A
Toda Ric se je preplašeno oziral.	Tedaj	pa se je oglasil Bichi. ‘Udari psa!	A
Pes je podvil rep, zatulil in zbežal.	Tedaj	je oficir naperil revolver.‘Opravljeno je,’	A
stopil na rob brega, ki ga je reka izpodjedala.	Tedaj	sem prvič opazil, da je prišla že do topolovih	A
in si potisnil v usta pest svežega tobaka.	Tedaj	sem vedel, da bo povest, kakor sem rekel njegovim	A
nečloveške krivice naberejo, se zberejo kakor vode.	Tedaj	zahrumi in se začne valiti, in tukaj je revolucija	A
zazdelo, da se prvi maje. Priostril sem pogled, a	tedaj	se je že nagnil in se zrušil. »Temnikar	A
Ravničar ter jima sam ponudil prekrižane roke.	Tedaj	pa se je iz daljave oglasila znana, presunljiva	A
Spet so navalili nanj ...	Tedaj	se je na cesti tako nenadoma prikazal Temnikar	A
zagnal v prvega fašista in ga podrl na tla.	Tedaj	so ostali trije poskočili, besno zavpili in	A
češ saj poje samo v mojem spominu. Toda prav	tedaj	jo je zagledal pod hrastom. Grabila je lansko	A
pobral svojo puško, da bi stopil iz gozda, a prav	tedaj	je Milica spet vstala, spet zgrabila grablje	A
Zdrznila sem se in izbuljila oči v temo.	Tedaj	pa mi je nekaj zašepetalo:‘Če ohraniš njegovo	A
Začudim se, češ kaj pa je to. In šele	tedaj	zagledam, da je britanski general vzdignil kozarec	A
glavo in sežem proti cvetju, da bi ga potipal.	Tedaj	mi seže naproti bela ženska roka.Vzdignem glavo	A
Zadnji trenutek se ustavim pred zrcalom. In	tedaj	ga spoznam: stojim pred samim sabo.Stojim in	A
Zravnam se in globoko zajamem sapo.	Tedaj	me v prsih zaboli.V sebi začutim velikansko	A
priplava izpod strmega temnega pobočja vzdih noči.	Tedaj	se mu skrči srce v grozljivi, a vendar sladki	A
... čaka ... dokler ga ne stisne v sencih. Šele	tedaj	z zadnjimi močmi ostro odseka z glavo - Vranjek	A
bo, zaprl za sabo in obstal v popolni temi.	Tedaj	ga bo spet objela prejšnja tišina, ki v njej	A
povedati, da je pač takšna njegova usoda.	Tedaj	pa se je oglasila mama. - Daj, uči se	A
Moje srce se je že začelo vznemirjati, a prav	tedaj	so zaškripale stranice mamine postelje. Slišal	A
nisva razumela njegovega skrivnostnega vedenja.	Tedaj	je položil prst na usta in zamolklo rekel:	A
tako izgubljeno obstala s praznimi rokami.	Tedaj	pa je tesar Podzemljič pristopil s pokrovom	A
udaril na uho moj lastni zlomljeni glas. In	tedaj	sem začutil, kako se je nekaj s tako sunkovito	A
odnesel s sabo vse te drage domače obraze. In	tedaj	sem spet zagledal Kadetko.Stala je tri korake	A
se v to podobo velikanske klečeče ženske - in	tedaj	se je zgodilo tisto, kar se zgodi redkokdaj	A
njemu je dodeljen, njemu, državljanu vsega ...«	Tedaj	je nekaj zateglo zaškripalo.Trznil sem, se pri	A
precej globljim glasom in stegnila roke. Šele	tedaj	sem opazil, da je v naročju držala mojo brzostrelko	A
treba krave oddati, - je rekel mirno, stvarno.	Tedaj	je zagrmelo in začelo treskati.Ded se je postavil	A
- Ne dam in ne dam, dokler sem gospodar!	Tedaj	pa se je zgodilo tisto najhujše, najbolj pretresljivo	A
Nemara pa pozna našo Ano.	Tedaj	je kadet bruhnil v smeh, ker je videl, kje tiči	A
skozi vrzel pretaknila v samotni Rejčev laz -	tedaj	pa je mama kliknila in obstala, a obstala je	A
Vse je bilo tiho in prazno.	Tedaj	pa se je izza Dominovega roba privlekla četa	A
prinesel zdravniku pletenko ruma. V kuhinji	tedaj	ni bilo več tako domače, ker je za mizo sedel	A
spustil pest na mizo. Vojaški zdravnik se je	tedaj	zbudil in vrgel glavo kvišku. Orožnika	A
grmovju in se še enkrat prikazal na Preseki.	Tedaj	sem se šele zavedel, da ne bom videl deda nikdar	A
kadetova mati je sedla in začela globoko dihati.	Tedaj	sem hotel skočiti po medaljonček, toda oče me	A
mati obrisala oči in se obrnila proti hiši.	Tedaj	pa je nenadoma obstala in globoko zajela sapo	A
Otroci obstanejo in ga molče gledajo.	Tedaj	se Gino zgane in stopi k Obrekarjevemu Borisu	A
in z zamahom znova udaril s puško ob tla. In	tedaj	-« V tem trenutku so se v veži oglasili	A
po strmem, skoraj navpičnem zelenem brdu - in	tedaj	se je iz spomina prikazala jasna podoba procesije	A
Pridrvela sva v grapo in se zagnala navkreber.	Tedaj	se je oglasilo s Presličevega brda, veselo in	A
posmehljivo gledal z rdečim okroglim očesom. A prav	tedaj	je veselo zavpila Tinka: »Že gre!«	A
Dela mi torej ne bo zmanjkalo!« Ko so mu prav	tedaj	prinesli nov bič, je vprašal: »In kdo je prvi	A
veličastne brade in košatih brk ni imel, ker so	tedaj	tako nosili le plemenitaši.On se je trudil,	A
Ali slišiš, kako veselo žvižga?«	Tedaj	pa so že drugi valpti pritekli in mu povedali	A
sedla, da je obležal mrtev. Vsi tlačani so šli	tedaj	v grad, vsak je snel svoj bič in so šli po polju	A
Tvoje je prav tako kratko, nič daljše,« se mu je	tedaj	zazdelo, da se je oglasila bližnja lipa, ki	A
cigareto, kmet pa je vlekel iz kratke pipe. In	tedaj	je tudi njega prijela nevzdržna želja, da bi	A
prismojeni moki. Obupno se je ozrl okrog sebe - in	tedaj	je zagledal Gildo.Bila je še otrok, kakor pred	A
bo nemara streznil, saj prihaja že v leta.	Tedaj	pa je vlak zažvižgal in puhnil oblak belega	A
orodje, s katerim imajo v življenju opravka.«	Tedaj	so se odprla vrata in v kupé je stopil miličnik	A
da bi zabrusil listnico v straniščno cev - in	tedaj	je spet zaslišal glas starega žeparja:Žepar	A
caposquadra obrnil k vratom in dal z roko znak.	Tedaj	so skozi vrata pahnili Petra; opotekel se je	A
med ramena in se nato plašno ozrl okrog sebe.	Tedaj	ga je zazeblo tudi pri srcu.Domača dolina je	A
Toneta pa ni bilo opravljeno. Zanj se je šele	tedaj	začelo.Kar zbolel je.	A
ostala tri leta, dokler Ravničarica ni umrla.	Tedaj	je Tone postal Ravničar in je šel ponjo.Vrnila	A
in pojdi z Ravnice, da ne bo več pregrehe!’	Tedaj	pa se je uboga Zamorka zrušila predenj in zahlipala	A
ker je čakal, da bo postal Ravničar in da bo	tedaj	lahko vzel mlado in lepo nevesto. Jasno je,	A
so ga lahko vsi slišali, in mu pokazal hrbet.	Tedaj	so Janezu vsi pokazali hrbet in odšli.Ostal	A
Izginil je na skedenj.	Tedaj	sta se starejša dva spogledala in prikimala	A
dolgo, da je Janez zatulil in stegnil noge.	Tedaj	sta vrgla nanj vsak svoj prot, si obrisala roke	A
je ostalo mrtvo. Edino živo bitje, ki sem ga	tedaj	srečal iz teh krajev, je bil Jovan Mandič.Bil	A
stekel k mami in ji rekel, da ne sme umreti, a	tedaj	sem kar odrevenel: prešinila me je nova bolečina	A
In v mojih sanjah sta res zaspala.	Tedaj	prav počasi vstanem in grem po prstih iz sobe	A
in kako bom splezal na tako visoko drevo.	Tedaj	pa se spomnim pravljic in mladih junakov, ki	A
»Tukaj sem!« si srečno rečem. A	tedaj	se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj strašnega	A
Prav malo manjka, da bi bil klopotec moj a	tedaj	omahnem in začnem padati.Padam z veje na vejo	A
z rokami, a nimam kaj prijeti, ker jih ni.	Tedaj	spoznam, da so to samo črne sence vej in da	A
samo sanje!« sem skušal biti mož, čeprav sem	tedaj	začutil, kako se mi tresejo noge.Spomnil sem	A
pogreznil med mlade in tenke veje, ki so bile prav	tedaj	tako gosto posute s srebrnimi mačicami.Bilo	A
je obrnil, da bi spet stopil k Maticu, a prav	tedaj	je tiho zatarnala Temnikarica: »Jaz	A
stopil h grmu in si odrezal novo. In prav	tedaj	je zaslišal brnenje.Ozrl se je po nebu, a tam	A
takoj zdramil svoje telo, da bi lahko vstal.	Tedaj	pa je jeknil in obležal popolnoma negibno; rezka	A
orel.216 . / 216 CIRIL KOSMAČ . / . \/ . /	Tedaj	se je Matic spomnil ognja, ki je bil siknil	A
obrnil na bok ter se počasi spravil na kolena.	Tedaj	je zagledal pred sabo sončnico. »Če	A
zakašljal in se nato z roko zgrabil za vrat. In	tedaj	je spet vzdrgetal in se spet dvignilna komolce	A
je zaključeval Peter svojo povest.	Tedaj	je udaril zvon pri blagajni.Muzika je onemela	A
do dna srca, zlecnil sem se ter se umaknil.	Tedaj	je iz Strežkove hiše, ki ni bila več najsnažnejša	A
Komisar je izbuljil oči in odstopil za korak.	Tedaj	se je Travnikarjev stric šele zavedel, da je	A
avtomobil, ki se počasi premakne in odpelje.	Tedaj	skoči Boris pred Staneta, se junaško izprsi	A
prileti naravnost pred Drejca in Tildico, ki prav	tedaj	stopita na prag. Sova osupne in se glasno	A
škornjem upre v hrbtenico, da bi mu jo zravnal.	Tedaj	plane Obrekarica k svojemu možu. »Zverine	A
nikjer žive duše, sem to povedal mrtvim; prav	tedaj	sem šel mimo pokopališča in se ozrl v posrebreni	A
je živeti!« sem nalašč ponovil glasneje. In	tedaj	se mi je zazdelo, da slišim, kako za črnimi	A
»Resurrecturis...« sem zamrmral. In	tedaj	sem se brez slehernega vzroka spomnil, da prav	A
in se nasmehnila z otožno hudomušnostjo; in	tedaj	sem se spomnil, da je tako pozdravljal ponoreli	A
je zaničljivo nasmehnil in odložil sekiro.	Tedaj	so ga zgrabili in ga nečloveško pretepli, potem	A
»Pha! Raus e patacis, repa in krompir!« je	tedaj	zaničljivo prhnil Furlan. Ljudje so	A
Ljudje so se spet zakrohotali. A	tedaj	je nad krohotom nenadoma zadonel zveneč, nenavadno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani