Takó sem nazadnje res slišal glas voza na tihi ulici in še poplesujoča kolesa vozičkov šmarijskih in koštabonskih mlekaric, ki so se ravnokar izkrcale s koprskega parnika. A vendar sem takrat še bolj čutil, da sedim na lesenem robu ležišča in se zato dotikam njegove rame, čutil sem, da je Tomaž bolj vesel te bližine kakor naslova na žaganici; morebiti mu je bilo, kakor da se ga dotika sin, zakaj v meni se je tedaj utrnila misel, da sem se dotaknil nepozabnega očeta. A ne vem.