tedaj (101-200)

vam imam nekaj popolnoma resnega ... ALMA:	Tedaj	izlijte vašo resnobo v kratke besede. KOŽELJ	A
precej, da napravi Ana toaleto. RUDA: Ubogajmo	tedaj	in pojdimo.Proti ozadju.	A
vas nečesa prositi, a zdaj še ni čas. ANA:	Tedaj	odložite. DOLINAR se pokloni ter odide z	A
nekoliko ognja. . / . / stran 124 . / ANA: Glej	tedaj!	Moj obraz je dolgočasen samo v moji sobi; tam	A
vidi se vam na obrazu ... . / . / stran 132 . /	Tedaj	storite hitro ...Kar dihate zdaj, to ni življenje	A
ostane drugega. Ako čutiš, da moreš čakati,	tedaj	bi mi bilo to še ljubše. RUDA: In ti nimaš	A
konec in da mrtveci nimajo pravice do ljubezni,	tedaj	mi to verjemi, Francka, in nič me ne prašuj	A
imenujmo ”družbo razlíčnih čednosti“! Na delo	tedaj,	ker resnobni so dnovi.Séde.	A
se je hotel proslaviti kot rešitelj domovine,	tedaj	se je zmotil. FROLÈ: Nikakor ne.	A
ROMEO Ne. BENVOLIO	Tedaj	Vam je ljubezen darovana? ROMEO Ne tam	A
Sovraštvo dá opraviti nam dosti, ljubezen več.	Tedaj:	ljubeznipolno sovraštvo in ljubav prepiraželjna	A
ljubezni - ki si pogreznjen vanjo do ušes. Naprej	tedaj,	saj svetimo že dnevu! ROMEO Ni dan več	A
požirkih klaftersko globokih; zabobna mu v uhó,	tedaj	poskoči, zakolne hitro v strahu par molitvic	A
gane, čeprav usliši prošnjo romarja. ROMEO	Tedaj	ne gani se, kakor svetnica, da ustnice vzemó	A
Pridem takoj! - A če ne misliš blágo,	tedaj	te prosim - Dojka zadaj: Gospodična!Precej	A
Romeo in če je bila ljubezni bolečina Romeova,	tedaj	si živel le za Rozalindo.In zdaj ta izprememba	A
MERCUTIO Če hodi tvoj dovtip na divje gosí,	tedaj	sem pač pri kraju; zakaj v enem samem tvojem	A
stran 219 . / in ko bi ti prognan bil kakor jaz,	tedaj	bi pač govoril in bi pač lasé si pulil, metal	A
učenost! Romeu. Tak, milostni gospod, povem	tedaj,	da pridete nocoj. ROMEO Dá, stori to in	A
stran 239 . / Ako modrost mi tvoja ne pomore,	tedaj	je modro to, kar sem sklenila: odreši me v trenotku	A
odpade, naj nož usmrti róko in srcé. Daj mi	tedaj	iz svojih let izkušnje svét odrešilen, ako ne	A
smrt celó objela, da ubežiš ji. Če si upaš to,	tedaj	ponudim svojo ti pomoč. JULIJA O, rajši	A
PRVI GODEC Če nas zdo‐re‐mi‐fa‐so‐lasáte,	tedaj	nas Vi notirate. PETER Napnite svoja koštrunsk	A
dalje nikogar in mene in vas najmanj. ŠČUKA:	Tedaj	ste ubili človečnost.-	A
Kratka pavza. Od	tedaj	se je spremenilo veliko. GRUDNOVKA nekoliko	A
malo potuje! Če je človek mlad in imá denarja,	tedaj	vendar potuje, nè?Toda ta ne grè nikamor; séde	A
GRUDNOVKA: Ravno o tem bomo govorili. SIRATKA:	Tedaj	... milostiva ... GRUDNOVKA: Na svidenje, ali	A
. / . / stran 196 . / GRUDNOVKA: Ali do	tedaj	bi hotela živeti ...Skloni se bliže k njemu.	A
človeka umorijo, a sam ne vé, kakó in zakaj ... Od	tedaj	so moje misli zelo plašne in žalostne.Glejte	A
gospod doktor. Če mislite, da še ni zadnji čas,	tedaj	potrpimo.Na svidenje!	A
MENIH Tu se posloviva.	Tedaj	naj ti še enkrat povem in zabičim, da ne pozabiš	A
zvijače in laž nasprotnikom. BATOG Nu, volimo	tedaj	Neklona. LASTUN Mlad je še, a naposled volim	A
PRVI STREŽAJ Celjski grofje?	Tedaj	imajo denarja kakor tisti šepavi mož na gori	A
kakor jih na kupe doli v dolini purane pase.	Tedaj,	zakaj si me sem gnal? SOTEŠČAN Vem, da je	A
FRIDRIH Kaj vraga?	Tedaj	po deklico smo prišli v to raztrgano gnezdo	A
Kadar mene ne bode, tačas služi Fridrihu. ‒	Tedaj	stari Hrvat Deseničar ima lahkomiselno lepo	A
HERMAN Soteščanu: Pridem! Fridrihu:	Tedaj	ne pozabi, kar sem ti ukazal.Glej, tu prihaja	A
ozadju prišel bil in zadnje besede slišal: Tako	tedaj!	Sovraži me, ta hrvatski mali vitez, vlastelin	A
O, in kako! Ali samo	tedaj	sem srečna, če si ti, Fric, drugače ne.Moja	A
govori SOTEŠČAN Ukažite! Odide. HERMAN	Tedaj,	Fric, sedi sem.‒ Jaz se ne mislim dolgo v Ostrovcu	A
zvedelo Rešiti te in rešiti dobro naše ime je	tedaj	menda še mogoče.To hočem jaz, to terjam pa še	A
najtežjem. . / . / stran 81 . / DRUGI VITEZ	Tedaj	še zdaj slušajte.Kar se da, bodemo storili za	A
mračno, temne čase tudi jaz imam. Zatopljen	tedaj	sem vase in pohajam sam. Sebe naj kako umejem	A
cvet je po doleh in brdih in ptice plule so	tedaj	na jug. Na jug si z njimi tudi ti odhajal zajemat	A
grobove božji ključ. Naproti hitel bom ti jaz	tedaj,	objel te, mati ljubljena, tedaj, in kaj ti vse	A
bom ti jaz tedaj, objel te, mati ljubljena,	tedaj,	in kaj ti vse povedal ‒ vedi Bog! Spomin mi	A
Spominjam nesrečnih se let, gorje mi je bilo	tedaj!	« Krog ust zaigra mu nasmeh, veselje posveti	A
strahu prevzet na postelji sem v sanjah čul.	Tedaj	nekdo prispe do vrat, potrka, dé glasno: »Prišel	A
jo je hodil zret; obeh je svètla nada mrla.	Tedaj	mladenič je kist prijel, oči na deklico uprte	A
Pred vrsto gostov onemelih, postavi Završčàn	tedaj	na mizo z varno roko kelih, zamaknjen ves v	A
da se moja smrt in moj pogreb in moj pokop	tedaj	ne prigode, ko na polje in vrt, doline in gore	A
in nisem znal in nisem znal, komu desnico naj	tedaj	podam morda za vekomaj. V deželo daljno so odšle	A
pošlje nebo, da v zadnjih ga hipih obišče.	Tedaj	razplamti mu še enkrat duh, privro mu čez ustnice	A
dolgom ogromnim namerjal sem ravno popiti strup ...	tedaj	se bogatega strica spomnim, in dušo kot blisk	A
Na stolpu bližnje cerkve, obkoljene z grobmi,	tedaj	zapoje navček, ki mrtvecem zvoni. Kot zmija	A
nanaša slučaj.« »Prav sodiš!« vklikne Naman	tedaj	‒ »Hajd, zopet na zemljo naprej al′ nazaj!«	A
ljudi bom čakal, da odide zadnji znanec. In	tedaj	se nem približam, in tedaj navek se ločim.	A
zadnji znanec. In tedaj se nem približam, in	tedaj	navek se ločim. Z bledo roko grob prekrižam	A
tišino in mir, ko je prišel večer nad temne goré	tedaj,	ko je zubelj v kaminu žolt zlatil svetlobo mehkih	A
brbljá, ko noč v njem kaže svetle Dioskure.	Tedaj	mi duša vsa zahrepenela. Po družbi li?	A
Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro	tedaj,	kadàr zasveti nebeško sonce v čašo tenkozorno	A
pomračilo je obzorje, oj, kakšno si biló mi do	tedaj,	ko v nje očeh zagledalo si raj, da, to so bili	A
videl jaz, ko zrl sem en trenutek ti v obraz	tedaj,	ko si, nebeški gospodar, v očesi njeni blagi	A
pastirji in prišel je nad gore drug nebroj,	tedaj	sem posedeval pri klavirji in razgovarjal se	A
gorkih klofut dal mojster ga preč zapoditi.	Tedaj	se je vrnil za sivo goró, h kopitu se zopet	A
sem slonela in jih od daleč gledala.	Tedaj	se je iz sence vzela postava, tiho vabljena	A
stresel hlad, ki je hromil in žgal -	tedaj	se panter ozrl je in iz njegovih priprtih	A
Z belo roko okno si odprla, nísi náme se	tedaj	ozrla; slutnja težka mi je v srcu vstala	A
Z belo roko okno si zaprla, nisi name se	tedaj	ozrla ... Mrtvo srce, mrtvo hrepenenje,	A
povêde me v zori korak. Oj solnce, v zavísti	tedaj	obledíš kedàr tam nad njó postojíš: ljubezni	A
je mar? Če morje burno je svetá vrvenje,	tedaj	pa je ljubezen moj veslár ... Naj vodi kamor	A
privije, in sladek balzam v težko kri	tedaj	se mu izlije. ”Zakaj ti je okó temnó in	A
bo z nami, kaj bo z nami, s hlapci tvojimi	tedaj!	“ In so tarnali, jokali, in še bolj in	A
z nami, kaj bo z nami, s hlapci tvojimi	tedaj!	“ To so tarnali, jokáli, in še bolj	A
ljudstvi zahrumí, pod goro teče gorka krí ...	Tedaj	pa vstane silni kralj, in čuje se do daljnih	A
pod zemljó, takràt bo vsakdo srečen!“	Tedaj	vsa ljudstva ostrmé, ko razdelí se vrh goré	A
sinje, ob tebi cvela je pomlád zelena.	Tedaj	pa k zemlji splavajo cvetoči takó sladkó	A
rano, če še se ozdraviti da!“ Sočutno	tedaj	nasmehlja se mogočni krilati car: ”O	A
/ stran 29 . / A v izbici je stranski zame	tedaj	ihtel, ihtel nekdo: tam mati solzna je sedela	A
temin kot apokrifno bajanje neke nespečnosti -	tedaj	med kolonado dvokrilnih vrat ter stopnišči,	A
vsa neslana, mladini pusta, neprebavna hrana;	tedaj	ti nisi vzor nam učenika. Kdor vedno »ribo«	A
sila, Slovenskih gór boš zerla znane glave!	Tedaj	postoj, pozdravi mi z višave Moj dom, sporoči	A
se hrám, Na róko boš trudno glavó naslonila;	Tedaj	ne bo moč ti braniti željam, Spomina objela	A
daljni poti mi greje. Ko bo se napočil tretji,	Tedaj	bo pa vse končano; Peljali se bomo v južno stran	A
stran 85 . / * In ko se tretji napočil je dan,	Tedaj	je pa vse končano; V pok�j so ga nesli v južno	A
‒ ‒„	Tedaj	se pa vsmili me večni bog! Nikar mi tako ne	A
drugačen svet, se vrneš čisto, čisto moja, če pa	tedaj	me več ne bo, vzravnaj kot jaz sedaj glavo,	A
tvojem srcu naj ta kri kot lep spomin na me živi,	tedaj,	ko boš najbolj trpela, te v mojem bo imenu grela	A
in kot v slovo me poljubila. Kako si prav	tedaj	slutila ... Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan	A
pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,	tedaj	bi nas že kdaj odnesel plaz. Tako pa še živimo	A
stezi sem mimo tolmuna mirno, veselo hodila	tedaj,	ko ga obsevala bleda je luna, ko ga ožarjal	A
ko sem verjela, da klešejo duše iz marmorja	tedaj	zajočem nenadno, brez vzroka. Slika Tvoja	A
stran 28 . \/ in ga pogledala od zgoraj navzdol:	Tedaj	je umrl. Zdaj imam le noge bežečega volka in	A
radost se v očeh. Duhovi vinski, hvala vam	tedaj!	Napolni zopet kupo mi, točaj!	A
kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo	tedaj,	ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo	A
tam plesali so, grenkó jaz plakal sem. Radost	tedaj	je ubegla mi, moj duh je mrak objel, bridkost	A
bridkost je v dušo legla mi, več nisem bil vesel.	Tedaj	oblekel sem še mlad obleko žalno to, na grobe	A
v nočni tmini priplavaš mnogokrat z nebá.	Tedaj	sladko pripoveduješ pravljic iz lepših mi svetov	A
njih srcé mi gine, saj jaz planin sem sin!	Tedaj	nazaj, nazaj v planinski raj! V PEPELNIČNI	A
narod moj! . / . / stran 90 . / Odložil sem	tedaj	pepel, v klečeče uprl oko, za blagoslov sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani