tedaj (501-600)

in zaplava pod vodo. A se takoj spet prikaže,	tedaj	pa je ob nji Renato in ji položi dlani na ramena	A
sam bel, slepeč lesket. »Vous êtes joli!«	tedaj	začivka visoko nad njim. Stisnil je ročnik;	A
»Hi ho!« A	tedaj	se je prikazal delavec z jopičem pod pazduho	A
In kdor bo hotel, vam jo bo ukradel!«	Tedaj	je Carleto rekel: »Pusti jo Bruno, z njo ne	A
zagrabil Lauro za nogo. . /\ .. stran 248 . \/	Tedaj	ploskne v vodo tudi Branko in ji plava na pomoč	A
tebe in ti nič ne misliš, da so oči v vodi.«	Tedaj	je Verica poklicala: »Branko! Branko!«	A
ognja za njima nalašč obrnil, da draži oči.	Tedaj	je že Renato ob njiju in voda curlja z njega	A
ustnice in puhne dim predse. »Igrajmo se,« je	tedaj	rekla Evka. Spodaj se peni morje in naftinih	A
»Brzec,« je rekel Renato.	Tedaj	je Bruno že priplaval do skale in se vzpel nanjo	A
če je res zakričal živio morje. »In ta?« je	tedaj	vprašala Evka. »Po vodo bo šel!«	A
Za lase ga drži. A	tedaj	Renato priplava Carletu pod korak in zagrabi	A
ostati sama,« je rekla in se namuznila. In	tedaj	on ne vé, zakaj se brani in hoče ostati sama	A
jo bo poljubil skozi tkanino. A morebiti bi	tedaj	brisačo celó počasi vzdignil, da bi se pokazale	A
brisačo na kolena in stegnil roko. »Ah da,« je	tedaj	vznevoljno rekla. Potem je vstala.	A
miren in ravnodušen. »Jaz se grem kopat,« je	tedaj	rekla. »Še malo počakaj.«	A
Riku prinesel oče s potovanja v Boston. In	tedaj	sem rekel Riku: »Dal ti bom denar, tudi meni	A
v vežo, potem je on odprl vrata stanovanja:	tedaj	sem bil pred ru menimi parketi kakor pred rumenim	A
da so se pobarvali v paradižnikovi mezgi. A	tedaj	sva bila sama; in ti strmiš kvišku, da se ti	A
ogledalu s postajami, tračnicami in predori.	Tedaj	je Riko utrgal sad in ti ga vrgel.In rubinasto	A
se je bosonogi deček na svetli planjavi komaj	tedaj	prebudil, in pograbil sem te za roko in te vlekel	A
ne morem reči, da je bilo najino slovo kakor	tedaj,	ko se razideš z nekom, ki ti je potreben kot	A
odsotno užaljen. »Oprostite,« sem rekla, a	tedaj	sem prvič čutila, da ne gre za čustva naju dveh	A
te megla popolnoma omota v svoje bele lovke,	tedaj	začne prav strupeno zebsti. Takrat je on vzdignil	A
medtem ko je vse drugo mehko in ranjeno v tebi.	Tedaj	se je ustavil. »Kdaj se spet vidiva?« je suho	A
potem se vidiva čez mesec dni!« sem vzkliknila.	Tedaj	se je obrnil in sem ostala sama na pločniku	A
In postane.	Tedaj	beseda v resnici postane meso, to se pravi resnica	A
»Hitel sem, kar se je le dalo.«	Tedaj	je videl, kakó je pri mizi v kotu pozdravljala	A
stisnejo lepljivo slino in jo spustijo na skril.	Tedaj	se veke za spoznanje privzdignejo in v reži	A
plavati,« je reklo dekle s stegnjenimi rokami. A	tedaj	so z obrežja zavile avtomobilske luči in skrlí	A
aparatu je nalahko brbrala bakrena zaklopka, kakor	tedaj,	ko aparat samo povezuje razgovor dveh telefonov	A
da je zaskrbljena zavoljo kuhe, a on je prav	tedaj,	ko mu je bila najbližja, ko ji je izgovoril	A
»Nekje je imel pravo ženo, gospa Amalia.«	Tedaj	je prestavila lonec, res brez potrebe ga je	A
Nando je kakor mladenič... kaj pa, vi ste bili	tedaj	zmeraj na pošti - kakor da je včeraj, se mi	A
odločno rekla in prekrižala roke na prsih.	Tedaj	je vstal. »Da, trdo življenje,« je rekel in	A
samo grižljaj po domače.« »Prišel bom,« je	tedaj	rekel in se nasmehnil. »Tako je prav,« je rekla	A
priplul parnik, se bo z bokom približal pomolu, in	tedaj	se bo bok naslonil ob hlode - in ti se bodo	A
žal, ker ga je on prehitel z voščilom. Ravno	tedaj	se je približala Ines s svojim pakistanskim	A
okriljem starega Balda z belo kapuco na glavi...	Tedaj	se je ustavil pred zidom. Tam, precéj visoko	A
povsod občutljiva slast doživete svobode.	Tedaj	se je spet našel in izzivalno odločil, da bo	A
veliko noč in poleti na dopustu Carmen doma,	tedaj	je Carmen častni član družine in v marsičem	A
da je razumela njegov zbodljaj. »Mirko!« je	tedaj	vzkliknila Luciana.»Kakšno ime je to - Mirko	A
mene je Trst, kakor da bi bil v Avstriji,« je	tedaj	še rekla.»Nikoli ga nisem videla in najbrž ga	A
češ: izguba časa in jih spustila na kolena.	Tedaj	ji je muca prestrašeno skočila iz naročja.	A
Skoraj samogibno je pogledal na uro. A	tedaj	je Luciana počasi in previdno postavila stolico	A
spremenilo,« je ustrežljivo rekla gospa Amalia.	Tedaj	je preprosto in skoraj hladno povabil: »Bi šli	A
bi on ne mogel videti nasmehljanega obraza.	Tedaj	jo je dohitel ter jo prijel za laket. »Pobotajva	A
dežnih kapljic. »Dve leti sem bival tukaj,« je	tedaj	rekel. »In ti je žal?« je hudomušno vzkliknila	A
Zganila je ramena.	Tedaj	se je zavedel, da je človeku vse tisto, česar	A
spogledljivo zavzdihnila, ne da bi obrnila glavo.	Tedaj	je tudi on naslonil komolce na zid. »Saj je	A
A trda in skorjasta se ni odzvala.	Tedaj	se je presunjen vprašal, kako more imeti takšne	A
težaška dlan tako vedro razmerje do tega kraja.	Tedaj	je ona osvobodila svojo roko iz njegove. »Rosí	A
pozdrav povlekel za viseči rokav dežnega plašča.	Tedaj	pa sta bila ob otrokih, ki so se lovili po ozkem	A
nazaj, ker je stopala pred njim dol po klancu.	Tedaj	je deček za njima zakričal: »Poljubi jo!« »To	A
poljub pretkani nasmešek na njenih ustnicah;	tedaj	si ustnice gotovo prikličejo mehko opojnost	A
da ustvarja tako blaženi magnetizem. Mož je	tedaj	ujetnik tega skrivnostnega polja.In takrat sta	A
Nemirno se je obrnil. A prav	tedaj	je pridrvel mirno kolesar. »Tudi tod se vozijo	A
obraz zdaj bolj določen, bolj intimen. A prav	tedaj	je Luciana spregovorila.In to čisto samogibno	A
nikoli postal ali pa ne bi ostal šef države.«	Tedaj	se je Luciana zavedela naglasa njegovih besed	A
Zagovarjati ga - na to pa se seveda razumeš.«	Tedaj	se je ona odločno obrnila. »Nič slabega ni storil	A
Pogledal jo je spet in opazoval, kako hodi.	Tedaj	ga je zabolelo, da je stisnil pesti, zakaj bolj	A
pot, ki gre skozi temen predor iz cipres. In	tedaj	se je zavedel, kako se ozračje votlí okoli njega	A
je pomislil, zato je bolje, da zadene vanj	tedaj,	ko se bo vzpenjal navkreber, kakor pa takrat	A
napade žrtev, ki ji je mučitelj zavezal roke.	Tedaj	se je ustavil ob zidku in na tihem upal, da	A
vštric nje! »Ne govoriva več o politiki,« je	tedaj	mehko rekla. »Prav,« je hladno rekel.	A
politiki! O tem ljudje govorijo zmeraj samo	tedaj,	ko so nesrečni, ne?« je rekla.»Viš, meni se	A
ponižal in onečastil, da bi mogla to razumeti.	Tedaj	je ona rekla: »V šoli so nas učili, kako da	A
stran 95 . \/ »Te ciprese sem vsadila jaz!« je	tedaj	zadržano vzkliknila in s stegnjeno roko pokazala	A
bo morala nekoč iz svojega srca iztrgati.	Tedaj	se je ozrl.Kakor predramil se je in se zavedel	A
svojih nedolžnih in nežnih otroških čustev.	Tedaj	ga je razburila živa želja, da bi prevzel Tiranu	A
obenem, dražila misel, da ne bo nič rekla.	Tedaj	pa se je njena dlan nalahko in nepričakovano	A
zaupljivo sprejemala vero v vsemogočni idol.	Tedaj	se je ob njenem molku in ob zgovornosti njene	A
kolo in race, vse kakor na razglednici!« je	tedaj	rekel. Vozel mučnega molka se je bil razvezal	A
»Vse kakor v ilustriranem časniku!«	Tedaj	se je uprla. »Ni res!«	A
»Nič ni slišati,« je rekla.	Tedaj	se je nasmehnil.Iz same nagajivosti mi je ušla	A
da ju bo združila naklonjena tišina pobočja.	Tedaj	je Luciana ujela njegovo roko in razklenila	A
jih je sprožila. . /\ .. stran 112 . \/ A	tedaj	je on položil roko pod njeno brado in ji počasi	A
se razdvojita dva gladka režnja pomaranče. In	tedaj	je tudi njeno telo postalo v njegovem objemu	A
rad, a se hkrati igraš z njim. Luciana se je	tedaj	rešila njegovega objema. »Te zabava, kaj?« je	A
Potem se je ustavil, ne da bi se obrnil.	Tedaj	je ona, ki na to ni bila pripravljena, zadela	A
samo ta je lahko ščit proti vsem obupom. In	tedaj	je objel njena ramena in s svojo glavo tesno	A
kupole je rosil drobcen, skoraj neviden dežek, in	tedaj	je Luciana vzdignila njegovo roko in jo pritisnila	A
»Zato, ker nisi nič ošaben.«	Tedaj	sta se sporazumno zasmejala, tako da sta s tem	A
ponižal in bil tak z navadno delavko.« On se je	tedaj	naglas zasmejal, tako, z odprtimi usti, da je	A
zaznamuje tudi najbolj prikrito spremembo toka.	Tedaj	se je njemu zazdelo, da je prišel trenutek,	A
izbrisana je podoba njenih raskavih rok! In	tedaj	je razkrečil prste njene roke s svojimi prsti	A
in ustvarjalno ljubeznijo. In nepremagljiv je	tedaj	človek, kakor sva midva zdaj nepremagljiva,	A
z rdečim makom iz pomladne gardske trave.	Tedaj	jo je pridržal. Luciana se je presenečeno zagledala	A
dragoceno brezskrbnost in jo omadeževala.	Tedaj	se je Luciana nepričakovano ustavila. »Vrniva	A
šaljivo obziren. Vse to hkrati pa so njene oči	tedaj,	ko se nasmehnejo in ukažejo njeni roki, da se	A
»Hgm,« je zamrmrala.	Tedaj	se je nasmehnil.Presenečenje za presenečenje	A
On se je nasmehnil in molčal.	Tedaj	se je ona spet razživela. »Potemtakem bom šla	A
tržaški pristan kakor srebrnkast amfiteater.	Tedaj	je pomaknil majhno hotelsko mizico tik k oknu	A
misli sledile Lucianinim gibom in besedam.	Tedaj	se je njegova roka nenadoma ustavila. Poleg	A
v koraku in malce sključen naprej počival.	Tedaj	je nekaj zaropotalo v kuhinji, in on je vstal	A
»In niti še ni konec aprila.«	Tedaj	se je kuhar obrnil, da bi odšel. »Za kdaj naj	A
si ga zmotil pri njegovih razmišljanjih. A	tedaj	so pribrzeli mimo izletniki na kolesih, in ni	A
kamnito steno, ki je zaslanjala cesto, se je	tedaj	oglasil večerni zvon; ko je umolknil, se je	A
pomaranče s prekle in jih polagati v vrečo.	Tedaj	je ostal na zidku kupček velikih listov. »Liste	A
kakor sam sebi zamišljeno nadaljeval arhitekt.	Tedaj	se je tudi deček nasmehnil. »Od kod naj bi bile	A
po zidu, ki je bil še topel. Sédel je, in	tedaj	je mesečina zarisala še njegovo senco zraven	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani