Srečko je vstal in nervozno stopal po kupeju. Tedaj je on zaprl veke ter pustil, da ga je medla svetloba božala.
Pa je spustil veke tudi iz obzira pred njim, ki je vstal, ker ni več vzdržal na sedežu; kakor iz rahlega sramu, da je on vzrok Srečkovega molka in napetosti v molku.