tedaj (201-300)

zanesel malemu le tropu. Ves rešeni človeški rod	tedaj	en sam je nosil brod; kdo ve, če ta ubeži pokopu	A
večnega pokoja. Oj, bratje, ko se to zgodi,	tedaj	končana pot bo moja in konec bo težav in boja	A
končana pot bo moja in konec bo težav in boja,	tedaj	potihne za vsekdar srca mi in sveta vihar!	A
mi vsaj, da roparja sreče jaz srečam kedaj ‒	tedaj	pa poplača ta dolg mi krvavo: dal biser mi bode	A
stran 11 . / Ciklame Ciklame dehtijo kakor	tedaj,	meseca srebrni sijaj se razliva v dolino. Pod	A
rado bi, da se spočije, kot je Njegov ukaz.	Tedaj	bo svetli dih stremljenj, ki srce mi jih je	A
stoji Leonardo da Vinci. Stoji in gleda kakor	tedaj	... meri njih borbo ob svojo tišino (o, on strmi	A
potoku skali se kedaj, gotovo izbira si drugo	tedaj.	Studenček, studenček, zakaj se kališ, oj, fantič	A
zlata. Ljubi maj, krasni maj, konec zime je	tedaj.	Sladki čujejo glasovi ptičic v mladi se naravi	A
listju varno stopa, toda divjadi ne sledi.	Tedaj	po stezi dekle pride, prijazno se mu nasmehlja	A
hočem ti vsekdar. Tihi dom odkleni brez strahu	tedaj	in zaupno k meni pridi v naročaj! Nikdo te ne	A
čas ko so usta brez besed in roke brez prstov	Tedaj	se ne trudim ozreti se za tabo Oba sva že jesenska	A
stran 41 . / KADAR je nebo kot vodnjak ‒ to je	tedaj,	ko ga naplavljajo cementni oblaki ‒ se v meni	A
žge, poljub s poljubom se v eno spne, osipati	tedaj	se cvet začne. KAR NAENKRAT Gledam svoj obraz	A
bila. Nisem vedela in še slutila ne tega,	tedaj,	da čista kot izvir, bila sem ljubljena. Poslušal	A
odtalijo. A mraz ostaja, in ne izgine z njo niti	tedaj,	ko pride njen čas, ko odide in si ležišče poišče	A
čas, ko odide in si ležišče poišče drugje.	Tedaj	stopajo tja in gradijo svoje skrite gradove	A
prav vse, a nič zastonj. Za tisto, kar imaš	tedaj	najraje, ponudil sebe boš za božji lon. Glasi	A
bolečine prepad duha in še telo boli. Kako bi	tedaj	vpila! A vem: gibanje je znak trajanja in ‒	A
/ Boj Kadar se jaz spoprimem s hudičem,	tedaj	solza požira samo sebe in duša koplje sama po	A
razumom neštetokrat, da se od nje posloviš,	tedaj	si tu, tedaj si tu, večnost postane pomembna	A
neštetokrat, da se od nje posloviš, tedaj si tu,	tedaj	si tu, večnost postane pomembna le, ker jo dihaš	A
licih. »S Franco se zmenita, ona je ukazala, da	tedaj	še niste smeli umreti. Je že vedela, zakaj	A
tem in tem narodu, s tega stališča je treba	tedaj	gledati na predmet!Potem spregovori vsej široki	A
ustanovitve provinc Norik in Panonija. Pa še	tedaj	je bila rimska navzočnost omejena na varovanje	A
dokazuje prav nasprotno! Odhod osovraženih,	tedaj	že pokristjanjenih tujcev, je namreč hkrati	A
podoba evropskega naroda . / . / stran 53 . /	Tedaj	se je pojavil nov, močnejši kandidat.Rudolf	A
tisti dan opazili, da cepeta Lojzek za njimi;	tedaj	se je dolgin Bruno obrnil in stegnil roko.	A
ko da jo je pravkar uravnal mizarjev óblič.	Tedaj	pride čez most Aldo.Na sredi mosta se za hip	A
stebra železni komolec s semaforjem na koncu.	Tedaj	je Gino zagledal Lojzka. »Bruno!« je vzkliknil	A
vzdigujejo obrvi in grbančijo čelo, pasji sinovi.	Tedaj	je opazil Lojzka, ki je tekel ob zidku in se	A
tračnice odsotne in svetle. »Kje stanuješ?« je	tedaj	strogo vprašal stražnik. »Nič nisem naredil	A
Stražnik pa je mislil, da stražim jaz!«	Tedaj	je odkimala z glavo. »In si pustil, da te je	A
Častna beseda, mama.« »Pusti jih pri miru,« je	tedaj	rekla.»Premajhen si še.«	A
»Ti ne?« »Hgm.« »Zamijavkaj!« je	tedaj	vzkliknil Bruno spredaj.»Zamijavkaj tudi ti	A
gladko kakor punčke?« »Pusti ga pri miru,« je	tedaj	rekel Aldo in Lojzku je bil Aldo tisti hip zelo	A
dé, če je takóle pritisnjen k železni ograji.	Tedaj	pride lokomotiva izza njihovega hrbta in ko	A
tresli.« . /\ .. stran 35 . \/ »Moramo iti,« je	tedaj	rekel Bruno.A nihče se ne odmakne od ograje	A
Cela postelja je škripala, tako se je tresel.«	Tedaj	se je Bruno oddaljil od ograje. »Jaz grem,«	A
se zavejo prihoda gostega krdela škombrov.	Tedaj	ribiči neprenehoma vlečejo srebrne škombre iz	A
zapiskala piščal. Kakor nebotičnik visoki žerjav	tedaj	začne vzdigovati svoj sklonjeni gobec, iz katerega	A
In molčé. Lojzek se	tedaj	spomni, da mu je prej Sergij položil roko na	A
hoče vedeti več ko jaz!« »Prekleta vojska,« je	tedaj	rekel mož v majici, da bi jo preglasil. »Gotovo	A
kriknil kakor Sergij, ko je šlo kolo čezenj.	Tedaj	je zabrlizgal avto Rdečega križa in se ustavil	A
rake poleti. V njihovi luknji pod zemljo je	tedaj	zadišalo po jabolkih iz Vremske doline in se	A
dan in vse dni. Ves dan do petih popoldne,	tedaj	se slečejo do pasu in se ob pipi umivajo in	A
ona je večkrat ko zasanjana in topa. Uporno	tedaj	molči kakor zmeraj, kadar je stric hudoben z	A
tišči, ker je očetov in ga burja ne sme vzeti.	Tedaj	pa je burja še bolj trmasta in pošlje vse zaloge	A
čuvaja, ki bo zmeraj pričujoč, ko njega ne bo.	Tedaj	so šepnili: »Mici, je šel!« Mici pa je sklonjena	A
Oni so močni, kajne, Mici?« je rekla Evka.	Tedaj	je delavec podstavil palec pod pipo in si brizgal	A
rdeče, tudi miza, tudi petrolejka na mizi.	Tedaj	so se vrata odprla in Mici je stala pred mamo	A
»In ljudje skačejo z oken, gospa.« A	tedaj	sta onadva že bežala, samo ‚ojoj’ sta slišala	A
glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so	tedaj	zakričali: »Alalà!« In trobente gasilcev so	A
Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah.	Tedaj	je sekira presekala gasilcu cev in curek se	A
roka, da se je Evka še bolj stisnila k Branku.	Tedaj	je rekel tisti glas: »Alo domov!« In je videla	A
Niti mama.	Tedaj	je papá spet globoko zasopel. »Preklete barabe	A
»Da sem Slovenka!« In	tedaj	je začel stari hoditi tja in sém po sobi kakor	A
Čakali so bili, da se Mici vrne in stari se je	tedaj	celó za hipec igral z Evko in Olgico in ju pobožal	A
»Naj me.« »In jaz?« je	tedaj	rekel.»Kako bom živel jaz?«	A
šla v kuhinjo in položila kos mila na mizo.	Tedaj	so se stare oči prebudile in koščena roka se	A
Mizo bo umila. A	tedaj	se je zavedela, da drsajo copate po hodniku	A
Njegov obraz je spet kamnit. Kakor	tedaj,	ko je prišel v sobo in molče stopil na stolico	A
On pa je leden, ko da ni več živ.	Tedaj	se je Mici oklenila njegovih nog. »Oprostite	A
angeli niso več rajali, in govoril je Miklavž.	Tedaj	so parkeljni spet prišli iz kota, a on jih je	A
Miklavž. »Evka,« jo je spet poklical njen papá. A	tedaj	so prišli angeli in spodili hudiče.In en angel	A
Odprite! Odprite! A	tedaj	je začelo ropotati po železnih zastorih in glasovi	A
»Aprite! Aprite!« In	tedaj	so se vsi vzdignili s stolic in hoteli bežati	A
klicali otroci. In tudi mame so jokale, ker	tedaj	so se vzdignili železni zastori in v dvorano	A
Še dobro, da niso zažgali.« »Niso mogli,« je	tedaj	rekel kakor sam sebi papá. »Stanovanjska hiša	A
brado in prav takó s kapo s srebrnimi obšivi.	Tedaj	je Branko zakričal: »Mama!« In tudi Evka je	A
brlela petrolejka. »Napadli so jih popoldne,« je	tedaj	rekla mama. »Jaz nisem nič vedela,« je rekel	A
iz sobe, ko je nesla brzojavko na pošto. A	tedaj	je Mici spotoma pobrala iz omare na hodniku	A
Dajte no, stric! In	tedaj	so škrtnili parketi in sveče so zaplahutale	A
slon!« je klical razred. In so se smejali in	tedaj	je prišel Saško k Evki. »Bova šla skupaj domov	A
»Vrzi, slon!« A	tedaj	je pozvonilo in je prišla učiteljica in vse	A
visok, da se je z glavo dotikal mizinega dna.	Tedaj	se je tišina pod oknom nenadoma pretrgala in	A
kričal. In Vlasto, ki je bila božjastna, je	tedaj	vrglo, da se je otepala na podu med klopmi,	A
Aaaaa,« je tožil ranjenec brez fesa na glavi.	Tedaj	je učiteljica sprožila roko. »Marš ven!« je	A
in krotko buljila predse. »Kdo je bil?« je	tedaj	vprašala učiteljica. Klopi so molčale.	A
»Tudi brez gume znam!«	Tedaj	je prišel k oknu Danilo, deček kakor vsi dečki	A
oslepljene od svetlobe in ne vidijo mrež.«	Tedaj	je Julka vzkliknila »Aj!« A ko jo je povlekel	A
»Hahaha,« se je smejal razred. »Mevža,« je	tedaj	rekel Danilo in ga sunil od sebe; potem je šel	A
Obračala je hrbet razredu. A	tedaj	je hrup nenadoma splahnil in učenci so posedli	A
so se nabreknile. Julka se je premaknila, a	tedaj	so jo razburjeni prsti že držali za uhelj.	A
negibne, ko okamenele. »Napišite stokrat!« je	tedaj	zaklical očem. In še: »Napišite tisočkrat!«	A
vse oči ga zmeraj bolj potiskajo v vrtinec.	Tedaj	se je zasuknil, da bi se rešil. Silenzio!	A
po kavlju, da ga zaboli in vzdigne glavo. A	tedaj	so roke namah še bolj nemirne.Skoraj drgetajo	A
tam bo branjevka začela pospravljati; bank bo	tedaj	prazen in vegasta ploščad se bo sušila na soncu	A
sivo vodo med vrstama čolnov ob bregu. In od	tedaj	do poldneva je direndaj na trgu. In komaj opoldan	A
»Za mamo so.« Štefan pa je pospravljal;	tedaj	je vzel iz predala banano in jo dal Branku.	A
tarnaš, da imaš polne roke dela,« reče. Olgica pa	tedaj	zakašlja na drugem koncu postelje. »Kje se je	A
napeta padala, maslo pa je siv in trd vosek.	Tedaj	dá Štefan utež na tehtnico, da ne bi plesala	A
Kakšna predrznost!« Ivanka pa tehta in tehta; a	tedaj	je že bil ob banku Štefan, pograbil je kos masla	A
Kaj mu je?« šepetajo. Mesarski pomočnik se	tedaj	skuša preriti skozi gnečo; sedi na kolesu in	A
Ivanka je potrta stala ob tehtnici. Karla je	tedaj	prišla od svojih vrčev in se prislonila k banku	A
Siloma se brani joka in se skloni.	Tedaj	Karla opazi Štefana.Sedi na stolčku in računa	A
In votlo se mu je storilo v želodcu, kakor	tedaj,	ko vodni val izpodnese čoln.Boji se, boji vsekdar	A
pustil, da je ona zmedeno bolščala v bank.	Tedaj	je neslišno prišla Ivanka. »Čajno tolminsko	A
ti rekel, da pridi opoldan, a?« Gospa se je	tedaj	začela zadenski odmikati. »Opoldan mi pride	A
ne utegneš prišiti niti gumba pri hlačah,« je	tedaj	razburjeno rekel.Razkoračil se je ob banku in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani