tedaj (601-700)

zganila. Z razkrečenimi prsti leve roke si je	tedaj	začela razčesavati goste lase, ki so ji viseli	A
In ki je tudi trajna. Recimo -«	Tedaj	je pomolčala. »Recimo?« je rekel.	A
Luciana je molčala in zbrano gledala predse.	Tedaj	je on najprej nalahko stisnil njeno ramo z desnico	A
njo in njim je nova ločitev. »Padla bova,« je	tedaj	rekla Luciana in uprla roko ob rob zida. »Da	A
brezskrbna, kakor da sedita na široki strehi sveta.	Tedaj	se je nasmehnil njeni roki, ki je bila pomahala	A
njegovega komolca navzgor k njegovemu obrazu;	tedaj	je njena roka sunila v žep njegovega jopiča	A
nesrečo takrat, ko ji je najmanj treba. A	tedaj	se je zavedel njenih prstov, ki so bili trdno	A
zgodba zahteva njuno razdaljo. Luciana je	tedaj	vzdignila svojo dlan in jo preprosto spet vtaknila	A
\/ Voditelja in mu nedolžno pela hvalnico.	Tedaj	je razumel, da ne sme samo iz prijaznosti ugoditi	A
in blaženo smehljali. Nekdo v dvorani se je	tedaj	uprl. ‚Meni ne boste ukazovali!’ je odločno	A
boste, tudi če nočete,’ je zasikal nestvor. In	tedaj	se je začel boj moža, ki je ves olesenel v trdnem	A
uporni mož premagan zaplesal. Vsa dvorana je	tedaj	zaploskala, mož pa se je smehljal, ko je plesal	A
tisto njeno telo, ki vse kipí!’ Mario se je	tedaj	zazrl v njegove oči, v obraz je bil vročičen	A
je napetost kljuvala v senca in dušila grla.	Tedaj	se je Mario sklonil k sedeči spaki in z drhtečimi	A
premagani bolezni, ki bi bila lahko smrtna.	Tedaj	jo je vedro potresel. A ona se ni odzvala njegovemu	A
njene prsi so se napele in se napete vdale.	Tedaj	je sklopil veke in začutil prihajajoče valove	A
kljub vsemu neranljiv. Kakor v potrdilo je	tedaj	Luciana položila svojo roko na njegovo, mesečina	A
upognila zapestje proti mesečini. »Moram iti,« je	tedaj	ugotovila in skočila z zidka.»In ta mi niti	A
Stegnil je roko, da bi prijel kolo za sedlo.	Tedaj	se je umaknila in se zasmejala. »Ob petih,«	A
asfaltnega tlaka in vsaka razpoka skalnatih kulis.	Tedaj	je planila na osvetljeni oder gruča kolesark	A
proti naslednjemu predoru, ena izmed gruče pa je	tedaj	obrnila glavo in vzkliknila: »Ciao, bello!	A
sožitja z naravo. In predstavljal si je, da bi	tedaj,	ko bi sredi nočí pridrževal dih v svoji sobi	A
kakor da začenjata novo človeško zgodovino.	Tedaj	se je nepričakovano zavedel Lucianinega naklonjenega	A
po sebi izoblikoval tržič, ki mu je delal do	tedaj	največ preglavic, ker ni vedel, ali naj ga združi	A
Švicarji glasni in ju nihče ni mogel slišati.	Tedaj	se je kuhar obrnil, tako da je bilo lepo videti	A
prekopicavala v vodi kakor dva mlada delfina.	Tedaj	se je nepričakovano znašel pred tistimi sončniki	A
našega odhoda. Steklena vrata na odsunek so se	tedaj	odprla, in vstopil je strojnik v modri delovni	A
na krov, da se je bok začel počasi odmikati.	Tedaj	je priteklo dekle in se ustavilo na robu pomola	A
»Hohoho.« A	tedaj	je tudi parnik že bil oddaljen od brega, zvonec	A
jutri daleč. »Ti, kako je starka strmela!« je	tedaj	vzkliknila. »Saj ni vsak dan priča takemu čudežu	A
kolesa. »Kaj si počel lepega cel dan?« je	tedaj	vprašala. In kakor da jo je ta prvi uspeh na	A
malo. Nekoč je pomorila slana vse oljke, in od	tedaj	so se nam zamerile.Pač pa cvetejo po pobočjih	A
zakaj ne bi prišla v Trst? »Pustiva to,« je	tedaj	s poredno, malce igrano nebrižnostjo rekla Luciana	A
zamolklo zaklokotalo na njenem plitvem dnu.	Tedaj	je ob tistem glasu spet zaslišal čofotanje koles	A
A on je molčal. In	tedaj	se je kakor nenadoma zavedela pomena njegove	A
ko se bo vse zrušilo.« »Vsi niso junaki,« je	tedaj	prizanesljivo rekla. »Ne, niso.	A
stran 241 . \/ Zares močni pa bodo komaj	tedaj,	ko ne bodo samo v določenih razdobjih zakričali	A
A danes ponoči je nekaj umrlo.«	Tedaj	se je uprla na roke in pokleknila na prod, tako	A
svojih rokah, ki so se upirale v prodne kamne.	Tedaj	je počasi, po tihotapsko skušal izmuzniti desnico	A
bi jo z njo objel okoli pasu. A Luciana je	tedaj	čutila, da se on opira samo na eno roko, in	A
gorovje Balda. Nazadnje se je odsuknil, in	tedaj	je ona zdrknila na prod.A ni mogel prav ukleniti	A
poredno odpihnila z njih tudi bežen poljub;	tedaj	je on sklonil glavo na njene prsi. Kakor da	A
»Pod mojim hrbtom so debeli kamni!«	Tedaj	je izpustil njeno zapestje in počasi vtaknil	A
oprijela njegovih nog. »Gospod arhitekt je	tedaj	od samega brezdelja truden,« je tedaj vedro	A
arhitekt je tedaj od samega brezdelja truden,« je	tedaj	vedro rekla Luciana. Vrnila se je iz vode in	A
takšne brezpomembne stvari. Jaz pa sem si mislil	tedaj,	da imajo vsi ti krepki moški in ljudje svoj	A
od časa do časa pa je šepnilo: ‚Poljubi me!’	Tedaj	sem se hotela pokriti čez glavo, a plahta je	A
z omarice in me njegove oči ves čas gledajo.	Tedaj	sem skočila s postelje in nesla tisto sliko	A
je začel on prihajati zmeraj bliže in bliže.	Tedaj	sem bila prav gotovo zbujena, ker sem se obrnila	A
stiskale sivo krilo nad spodvitimi koleni.	Tedaj	je krepkeje objel njen pas, potem pa njena ramena	A
političnega malika.« Luciana je obrnila glavo, in	tedaj	so bile njene oči posmehljivo uporne. »Carmen	A
so od njega postajale bolj vidne in sočne.	Tedaj	se je sklonil nad njen obraz, a prav tedaj so	A
Tedaj se je sklonil nad njen obraz, a prav	tedaj	so zarovštala vesla, ki so udarila ob rob čolna	A
trenutek večnosti, ki je želel, da bi se ne nehala.	Tedaj	se je sklonil k njenemu obrazu, a tudi njene	A
/\ .. stran 264 . \/ »Boš moral iti,« je	tedaj	šepnila. »Ni sile,« je rekel, kakor da se je	A
čimprej oddaljil. . /\ .. stran 265 . \/ A prav	tedaj	se je izza zida prikazal še en čoln. Na premcu	A
Premaknil sem se in plašno sedel na sprhnelo slamo.	Tedaj	se je obrnil k meni, se zvito nasmehnil in rekel	A
Zapel je pesem božično.	Tedaj	pa so zaškripala vrata.Stražnik je zavpil:	A
kot dokaz življenja, da jo sprejme kot - «	Tedaj	je potrkalo na vrata in vstopila je žena z loncem	A
Nehote se je zgrabil za mizo. In	tedaj,	prav tedaj, se je oglasilo klepanje kose.Udarilo	A
Nehote se je zgrabil za mizo. In tedaj, prav	tedaj,	se je oglasilo klepanje kose.Udarilo je tako	A
Vzdignil je roke, da bi spet udaril po tipkah - in	tedaj	se je trobenta spet oglasila.Zdaj je Peter Majcen	A
Proti Robem - In	tedaj	zadoni trobenta. Temnikar se zdrzne	A
mimo črnega bezga. In gre in kako gre in -	tedaj	se spet oglasi trobenta... Peter Majcen	A
kje bi se laže povzpel iz korita. In prav	tedaj	je spet zadonela trobenta.Zadonela je tako blizu	A
desno in se potegnila po robu Gorenje njive. In	tedaj	je Temnikarica zagledala nosila. - Nesejo	A
orodje. Sklenila jih je in jih trdo stisnila, a	tedaj	se je spomnila, da si bolniki pred smrtjo radi	A
je bil odločil in je moral na svojo pot. In	tedaj	je zrasel pred njenimi očmi in je bil popolnoma	A
»Jernej!« ga je poklicala v mislih. In	tedaj	je začutila, kako se nekaj taja v njej in kako	A
- Jernej!...	Tedaj	je za njenim hrbtom škrtnilo v uri in ura je	A
zdrsnila s praga, in spomnila se je, kako je	tedaj	začutila kamen v drobu.Spomnila se je, kako	A
- Tukaj so! - si je rekla. In	tedaj	je njeno srce okamenelo.Toda ni okamenelo v	A
vprašala Temnikarica. - Saplater! - se je prav	tedaj	pločevinasto oglasila nemška smrt.	A
je zašepetala. In	tedaj	je v svoji podzavesti začutila, da je tudi sama	A
73 .. . \/ . /	Tedaj	pa Temnikarica ni več zdržala.- Pokončajte jo	A
se takoj postavili v vrsto in naperili puške.	Tedaj	pa se je nemška smrt ozrla in zagledala Prekleto	A
je zagolčal in začel snemati brzostrelko.	Tedaj	pa je spet poskočil pribočnik: - Fucilare	A
nagnil glavo in s palcem potegnil po ostrini.	Tedaj	je Temnikarica vzdignila glavo, se obrnila k	A
- Kaj pa bo to?...	Tedaj	se je iz daljave oglasil zvon. - Poldan	A
- Pobili!... - je zahropel. In	tedaj	se je pred njim začel odvijati prizor požiga	A
kakor bi si hotel natočiti sončnih žarkov. In	tedaj	je zadonela trobenta. - Že grem! - je	A
zamahnil z roko in trobenta je zadonela. In	tedaj	se je Peter Majcen kar nenadoma spomnil tudi	A
da bi stopil iz vinograda. »Dober dan!« je	tedaj	glasno pozdravil Peter Majcen in šaljivo dodal	A
ga bom!« je prikimal Peter Majcen, ki je šele	tedaj	začutil, da ima popolnoma izsušeno grlo.»Pa	A
110 .. . \/ . / s palcem potegnil po ostrini.	Tedaj	se mu je zazdelo, da stoji nekdo za njim in	A
njemu kakor tri mrke tete, tri črne Parke. In	tedaj	je spet zadonela trobenta. Ozrl se je	A
Ozrl se je še enkrat. In	tedaj	ga je zagledal.Visel je na hrastovi veji.	A
Zravnal se je in še enkrat globoko zajel zrak - in	tedaj	je začutil, kako je v njem vse votlo, votlo	A
Peter Majcen se je sklonil po nahrbtnik.	Tedaj	je zaslišal vzdih starega Blažiča in nato njegov	A
katerem so govorili, da se mu maje prestol.	Tedaj	se je prvič zamislil o cesarju in carju.In Žef	A
žep in nasula na mizo orehov in suhih hrušk.	Tedaj	sta se zganila tudi fanta.Veronika pa je kar	A
Poštar se preplašeno umakne.	Tedaj	pa Drejc spet plane predenj, sname vrata s tečajev	A
Obstal je in se ozrl po veži.	Tedaj	pa so se postavila predenj široka vrata gostinske	A
je kovač udaril s pestjo po mizi. In prav	tedaj	so se odprla vrata in v sobo je stopil župnik	A
Obstal je in prisluhnil.	Tedaj	je noč prerezal čuden žvižg.Potem je zažvižgalo	A
spreletelo. Zažvižgalo je še tretjič, in šele	tedaj	je spoznal, da žvižgajo vidre, ki se premetavajo	A
začel tolči z njegovo glavo ob trdo cestišče.	Tedaj	je hudič zahropel in nato zakričal:	A
Moje srce je začelo burno utripati. In	tedaj	sem kar nenadoma zaslišal, kako moj klopotec	A
in žalosti sem vstal, da bi stekel k mami, a	tedaj	sem kar odrevenel; prešinila me je nova bolečina	A
smrti in kako bom splezal na tako visoko drevo.	Tedaj	pa se spomnim pravljicin mladih junakov, ki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani