Nič bi mu ne imel dati, a ležal bi vsaj v mirnem kotu kakor Janošev mali; odbil bi konico ampuli traubenzuckra in mu zlil sladko tekočino med ustnice. In ves iz sebe zavoljo te zapravljene možnosti sem tedaj tekel po brizgalko in velike ampule, kakor da bi mogla pristna gorečnost, združena z obrednimi predmeti, priklicati čas nazaj. Da, človek zares upa, da se mu bo posrečilo, upa, da bosta zmagali dobrota in naivnost, obenem pa se nekako mora podvreči tudi potrebi, da poteši nagon po reševanju, ta nedolžni lepi nagon, ki marsikdaj preživi puberteto in jo s trdoživostjo podaljša v nedogled.