»A jaz sem krivec, Jožica je kriva, Rezi je kriva, ker hočemo govoriti takó, kot so govorili naši tržaški dedje, naši pradedje in pradedi pradedov!« Tedaj je bil on še zmeraj nerodno zleknjen na sedežu; nerodno, ne brezbrižno; a zdaj je pazil, da bi se ne premikal, da ne bi trenil, ker bi bil sleherni gib zgrešen. Pa tudi zato, ker je moral sprejeti udarec v vsi svoji jasnosti.