So pa spet trenutki, ko nad ležečimi kraki nevidno gospodari vonj, ki ga prinaša dim. Tedaj se kljub želji po neomejenem počivanju zavest upré. Tedaj se z vsemi preostalimi močmi hraniš duha po osmojenem loju, zapiraš usta in pihaš sapo skozi nosnice, kakor da se ti bo s tem posrečilo ukaniti pogubni oblak strupenega plina.