Rada je slišala, če so jo klicali za gospodično Ano, v poseben ponos pa so ji bili svetli čevlji, ki je z njih krtačenjem tratila lep del dneva. ‒ Hvala gospe Jerajeve ji je dobro dela, pomolila je izpod krila desni čevelj in ga zadovoljno sukala, da se je v njem lesketalo rumeno sonce. Jerajeva se je s pričakujočim pogledom ozirala na vežne duri.